|
Tippi -> RE: Zahvala in... (18.11.2012 8:49:23)
|
Drage moje. Hvala za vse vzpodbudne besede in tople objeme [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley27.gif[/image]
Oklep znotraj katerega krvavim. Znova in znova. Ne pustim si več verjeti. in načrtovati Edino kar mi je ostalo je ljubezen. Ja, v njo verjamem. Sem, verjamem in bom verjela v ljubezen. Te mi nihče ne more vzeti. Je večna. Bog? Ne obstaja. Nikoli nisem verjela vanj, zdaj? Jaz še vedno ne verjamem, nikoli ne bom verjela in on tudi ne. Mi je žal, da je moral spoznati na tako krut način, da boga ni.
Rodila sva najlepšega sinčka na svetu. Po celodnevnih popadkih na svet ni prijokal, a bil je prisoten. Tako majhen, tako najin. Zaprte učke in odprta usteca. Drobne dlani in velika stopalca. Po očiju. Dvajset drobnih prstkov in micen nosek po mamici. Tako lep, tako najin in tako mrzel. Pogrela sva ga v svojih dlaneh, poljubila sva ga z mokrimi ustnicami od solza. In se poslovila in ga pospremila v nebesa. V ta verjamem. Če so kje nebesa, so zanj.
Borim se z bolečino. Kamorkoli se obrnem, naju vse spominja nanj. Povsod so načrti zanj, ob njem, z njim. Pridejo dobre ure, ko pogledam dnevnik. Sindikati stavkajo? Kaj so sindikati, kaj hočejo? Komu mar. Poslušam in se čudim. Potem spet planem v jok. Nekontroliran. In ko preneham mi je lažje. Dobim sms od prijateljice. Poboža me. In sem globoko hvaležna, da se ne izmika moji žalosti. Hvaležna sem, da me ne pusti na miru, ker moram govoriti, ker moram deliti svojo bolečino in žalost. In si dopisujeva. Pokliče me T. Tudi ona se ne izmika tej tragediji. Bodri me na svoj način. In mi pomaga. Govoriti, podoživljati in se spominjati. Joka z mano. Spoznam kako zelo malo je takih ljudi, ki zmorejo sočustvovati in ki zmorejo mojo bolečino razumeti. Tisti, od katerih bi to pričakovala, so tiho, ali pa govorijo neumnosti. Kot da je najin sin omarica, ki se je pokvarila in ali bova čez par mesecev kupila novo in vse bo pozabljeno? M. je nenadomestljiv. Je najin otrok. Sva starša, ki nimava kaj pokazati, a kljub vsemu sva starša malemu angelčku.
In prsa, polna mleka čakajo na drobna usteca. A jih ni. V trebuhu ni več poskočnosti. Fizično sva ločena, a še vedno skupaj. V neki drugi dimenziji. Nam so ostale slikice, in odtisi malih dlančic in stopalc. In večna ljubezen!
In se bojim. Vame se je naselil strah, ki mu ni videti konca. Trepetam, ko gre hči zvečer na pijačo, da se ji ne bo kaj zgodilo. Trepetam, ko gre dragi z avtom v trgovino, da se ne bo zaletel. Trepetam zase, da me ne bo bolečina zlomila. In ves čas trepetam in se sprašujem ali je najin sin na toplem? Mora biti. Nebesa so vendar mehka in topla.
In kljub vsemu gre življenje dalje. Moje, najino, naše. Z bolečino. Ne mislim na prihodnost. Ne delam načrtov. Nič več. Pomemben je danes, zdaj.
|
|
|
|