hedviga
|
IZVIRNO SPOROČILO: oreh Shana, jaz sem bila po klomifenu čisto brez fizične moči in depresivna, tečna. Zdaj sem na umetni in mu ti hormoni ne sežejo niti do kolen. So pa punce na katere ni ne vem kako deloval, mnogim pa je prinesel plusek. Witch, ne vem kaj naj rečem, kot to da mi bereš misli. Trenutno sva v fazi kaj pa, če ne bo + in iz tega verjetno močen prepir zaradi drugih nepomembnih stvari. In če ne bo + kako živeti naprej. Veš pa sama pri sebi, da bodo vedno prišli dnevi kot je današnji in dnevi kot so tisti, kjer ti največ pomeni tvoja družina, potovanja.... Mojemu gre ravno to najbolj na živce, da se zapiram, da ne prenesem določenih mladih mamic (beri babure ki s čikom v gobcu dopoldneve preživljajo na kofetu in s tem peljejo voziček na svež zrak) in tega, da je vse podrejeno samo tej želji. No, a sva v mirni debati prišla do tega, da on čuti isto, le ne zna verbalizirati-moški pač. Vem, da bolijo misli, ki jih imaš danes. Jaz sem se naučila, da si po vsakih negativnih mislih in samopomilovanju rečem, da je pa to vendarle življenjska izkušnja, ki je ne doživi vsak in meni oz. nama pomaga, da sva zrastla in še rasteva na osebni ter partnerski ravni. Hočem reči, Helenčica, Katte, Curly... te še kako razumejo, so pač korak pred LS, tabo in mano. Tudi me bomo enkrat šle po njihovih stopinjah!!! Ja, tole je tudi znano, teli prepiri. Jaz sem bila občasno nemogoča zdelo se mi je da on noče razumet, obtoževala sem ga da mu je vseeno. Pa da se premalo trudi, ko ves zmatran in bolan pride iz službe in se mu ni lih skakalo po meni, pa je bila lih O. pa... Skratka ta nora želja je v določenem času 100% obvladala moje misli. V bistvu se mi zdi, da se mi sploh ni nič drugega dogajalo, kot samo to: tone ovulacijskih testov, pa tone nosečnostnih testov brez druge črtice. Pa žalost, pa jok. Pa vse nosečniške revije, pa vse revije o dojenčkih in otrocih... Lahko rečem, da sem si na nek način oddahnila, ko so naju po vseh preizkavah itd. končno poslali v postopek, da sem si rekla, da itak ni nobene možnosti da naredimo dete doma. Potem sem imela vsaj občutek da nekaj počnem, da bo uspelo. Z vsako špiko posebaj, čeprav je bilo potem čakanje tistih 12 dni prava muka. Se spomnim prav vsakega dneva posebaj: iz vrhunca optimizma, do obupa "ma sej ni šans da bi nam ratalo" ... Pa vseeno je, se je zgodil ta čudež 27.6 2008 ob 6 zjutraj. In zgodil se je v dvojni meri, kot obliž za vse prejokano in vse boleče preteklih let. Pogum punce, vse bo!
_____________________________
Špelca in Mihec 9.2.2009
|