|
bena -> RE: krst otrok - eden od staršev za, drugi proti (23.10.2012 10:26:36)
|
Vidim, da smo se razpisali in tudi oddaljili od osnovne teme, saj smo sedaj prišli že mojega odnosa s taščo in tastom. Razlog, da s partnerjem in otrokoma ne hodim k njim na obisk je v tem, da to ni obisk za urco ali dve, da greš na kosilo, po kosilu spiješ kavo in malo poklepetaš. Živijo precej vstran, uro vožnje v eno smer, zato partner z otrokoma gre tja že zjutraj in se vrnejo šele zvečer. Da bi pa porabila cel dan, da bi s taščo in tatom mlatila prazno slamo, saj se kaj drugega kot o vremenu in otrocih težko pogovarjamo, ker so naši pogledi na svet in stvari povsem različni ter da poslušam jamranje o ubogih penzionistih in kako je nam lepo, ko imamo plače (ko sem tam, pač to poslušam iz vljudnosti), pa mi je enostavno škoda časa, sploh ko imam drugo delo, ki vedno počaka mene. Moj partner namreč niti s prstom ne migne pri gospodinjskih delih. Vse dobi servirano na mizo in v omaro. Ga je tako navadila tašča in tega nisem uspela spremeniti, ker njemu je čisto vseeno, če je kopalnica štiri tedne umazana in stanovanje neposesano, okna tako umazana, da se skozi njih vidi, pa bo on še vedno trdil, da je vse v redu in ni potrebno čiščenja. Kuhati tudi ne zna. Njegov presežek pomoči v kuhinji je že, če občasno izprazni pomivalni stroj in otrokoma speče palačinke.
Očitno ste tudi to, da z otrokoma in partnerjem ne spremljam na obisk k staršem razumeli, kot da skupaj z otrokoma in partnerjem sploh ne preživljam časa. To ni res, samo tisti en dan v tednu ali enkrat na 14 dni, ko gredo tja, pač nismo skupaj. Ne vem, kaj je v tem tako groznega. Tudi jaz grem kdaj k mojim sama z otrokoma. Poleg tega pa se mi zdi pomembno, da smo skupaj mi kot družina, ne pa da se za vsako ceno družimo še z babicami in dedki.
Kar pa se tiče krsta, pa to tudi ni neko kljubovanje partnerju ter njegovim staršem. Gre za moje prepričanje. Tudi moji mami ni prav, da otroka nista krščena, pa zaradi tega ne dela nobenega cirkusa tako kot tašča in tast, ki zaradi tega več nočeta priti niti na raznovanje rojstnih dnevov njunih vnukov. Ne vem, ali sta otroka sedaj kaj manj njuna vnuka ali v njunih očeh manj vredna, ker nista krščena. Zagotovo tudi jaz v njunih očeh zaradi mojega prepričanja nisem ravno idealna snaha, ker ne hodim v cerkev in ker mi za te cerkvene zadeve ni mar. Tudi moja tašča pred leti, ko sem jo spoznala, ni bila ne vem kako zagreta za te zadeve. To je postala šele, ko je šla v penzijo. Mogoče tudi malo zaradi dolgega časa. Ampak jaz se s tem ne obremenjujem. Izbral si me je njun sin in ne onadva. Sedaj je pač tako. Jaz se ne vtikujem v njihovo življenje in jih ne poskušam spremeniti, temveč spoštujem njihovo drugačnost, zato pričakujem spoštovanje tudi z druge strani in ne dovolim da se onadva vtikujeta v življenje moje družine tako, da pritiskata na mojega partnerja, da naredi nekaj, s čimer se jaz ne strinjam.
Nekateri ste tudi mnenja, da vse to izvira iz mojega sovraštva do RKC. Sovraštvo je močno čustvo, ki ga je sploh težko gojiti do nečesa neživega kot je cerkev, ki je institucija. Pa tudi daleč od tega, da bi ljudi, ki hodijo v cerkev sovražila. Če čutijo to potrebo, naj hodijo. Mene to ne moti. Jaz zaradi tega nimam nič manj in tudi nisem nič slabša od njih, niti niso oni od mene.
Sama pa zaradi ljubega miru tudi ne mislim spremeniti svojega mišljenja. Mislim, da je to, kar sem predlagala partnerju, da se otroka krstita, ko bosta dovolj stara, da se bosta za to sama odločila in razumela, kaj to pomeni, tudi en kompromis. Sedaj pa po moji oceni še nista dovolj zrela, saj starejši 7-letnik to zaenkrat gleda samo skozi darila in torto, ki jih bo takrat dobil, ne zanima ga pa, kaj to pomeni, kako to poteka, zakaj je to treba oziroma se dela in kaj bo to zanj pomenilo. Mislim, da otrok o tem ne more samostojno izraziti svoje želje pred 10-im letom starosti.Tudi stroka ocenjuje, da je otrok takrat dovolj zrel, da razume stvari, ki se tičejo odločitev o njegovem življenju.
|
|
|
|