ursonok
|
Živijo,
jaz sem danes kar fino, spat šli ob 1h, vstali ob 9.30!  Vam povem, skoraj prava študentska leta! 
Saša33
moje sožalje. Drugače imaš pa prav - super odhod. Sicer jih je imel pa 80, tako da je človek kar nekaj doživel. 80 se mi zdi taka "fer" številka. Moj ata je umrl, ko je imel 70 let. Prekmalu. Ampak je bil za en drek zdravja. (Sicer je celo življenje športal, a je tudi precej jedel in pil - ni bil alkoholik, vedno le rdeče vino (Merlot), drugače je bil res priden in delaven človek, ampak so mu že v rosnih letih povedali, da ne prenaša alkohola, sploh vina (neke prebavne motnje, pa nekaj s krvjo je imel). Pa jim ni verjel  .)
Ja, ko sem nekoč hodila na psihoterapijo zaradi raznih zadev, mi je tudi rekla, da ko si na psihi, delaj nekaj fizičnega - če nimaš možnosti športanja, pojdi pa posodo pomivat. In res deluje. Glavo, da odklopiš možgane, ki samo čakajo, da napletejo kakšen super grozen scenarij
Lethe in "družinska pričakovanja"
ja, saj, pri nas so tudi taki - najprej štalca potem pa kravca. Samo da pri nas vse skupaj diktira stara mama. Po njenem bi moralo moje življenje izgledati takole: diploma, redna služba, moški (to lahko že prej), kredit za stanovanje (še bolje - preseliti se k njegovim, ker pri nas ni prostora), poroka (ali tudi ne, vseeno), otrok, potem pa vsak teden k njej na družinsko kosilo. Poleti za 14 dni na Hrvaško. In to je to in tako do smrti. Aja, otroka pa 2 - eden je premalo, trije so pa že patologija.
Ko sem po diplomi izjavila, da grem na Poljsko pisat doktorat, da se (morda) vidimo šele čez 5 let, jo je skoraj zdela kap: kako, pa saj imaš diplomo, pa saj že vse znaš (?!), pa kaj rabiš doktorat. In potem take - "kdo te bo maral", "kako boš brez redne službe", "ničesar nimaš" itd itd. In bog ne daj imet otroke med šolanjem. Ko se je rodila taprva, je rekla: ja, kako boš pa zdaj doktorat končala?
Ker sem ga končala, potem pa rodila še drugega, je rekla: ja, kako boš pa zdaj, z dvema?
In valda vsake toliko še vedno jamra o "redni službi" in zakaj da je nimam
Zdaj, ko je zvedela, da prihaja tretji, je pa samo še zavzdihnila: Urši, kako boš pa zdaj, jooooj ...
Mislim, da se ji je na stara leta popolnoma podrl svet - ne živim v Sloveniji, nimam redne službe, ne hodim k njej na družinska kosila, ne hodim na morje na Hrvaško, nimam avtomobila, nimam stanovanja na kredit in pričakujem tretjega otroka! Škandal!
Moram priznat, da so me precej dolgo njihova pričakovanja psihično ubijala, ves čas sem jim dopovedovala, da jaz imam svoje življenje, da naj mi dajo mir itd itd. In upala, da jih bom spremenila. Končno sem se spametovala in mi je postalo vseeno.To so njihovi problemi. Ko prevedem kakšno knjigo, jim pošljem izvod v branje (je valda ne preberejo, sploh če gre za kakšno filozofijo ali teorijo), pa ko dobim kakšno nagrado, jim sporočim, da jim malo olajšam življenje
Nauk te zgode je: ne delaj življenjskih planov za svoje otroke. Oni niso "tvoji", niso tam zato, da bodo realizirali tvoje vizije, neizpolnjene želje itd itd. Največ, kar lahko narediš, je, da otroka vzgojiš v samostojnega človeka, ki bo pri neki normalni starosti sam prišel domov z idejo, da bi se osamosvojil, začel služit, se odselil in si ustvaril lastno družino. Če ti je to uspelo, si na konju. 
No, bom nehala filozofirat. Bo treba na zajtrk!
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
Sem prav vesela, da imava vsaj nekaj, po novem letu pa se lotiva sobice in vozička… 
No, danes sem si pa lepo privoščila spanec do 10:30 in sem kot prerojena :) 
Se mi zdi, da se mi je čez vikend ful trebuh povečal
Moj pravi, da raste skupaj z njegovim trebuhom, hehehehe
Kar pomeni pucanje, pucanje, pucanje
, 14.1.2013 
, sedaj pa mislim da to ni več potrebno 
