DrejcDrejc
|
Kolikor vem, ginekologi nimajo prav veliko pojma o razmikanju simfize in tudi sam Pušenjak se izgovarja, da je to domena fizioterapevtov, pa da je pojav redek. Mene pa skrbi, ker ne vem, koliko kritična je res moja simfiza - ker obstaja možnost, da se tam lepo raztrgaš in imaš potem celo življenje probleme s tem. Nočem delat panike, ampak rada bi pa vedela, koliko je nevarnosti, da gre res kaj narobe. Če gre za preprosto bolečino, ki nima posebnih posledic, bom že preživela. Če pa je stanje nevarno za pretrganje, potem bi se naj nosil vsaj poseben pas. Kmalu je odprla posebno temo glede tega pasu, ampak meni še zmeraj ni jasno, sem tudi Pušenjaka še povprašala in čakam na odgovor. Sicer smo pa zdaj v zadnjem trimesečju in tudi meni že postaja tale trebuh malo odveč, se sprašujem, kaj šele bo proti koncu. Že zdaj si želim svojega normalnega telesa in normalnih pogojev za aktivnosti. Pogrešam treninge karateja in pogrešam brezskrbnost ob kakršnemkoli gibanju, se počutim že kot kakšna stara babika, krhka in nemočna... Mali razgrajač včasih tako brca po trebuhu, da imam občutek, da bo ven pogledal. Nekako poskušam razbrat kakšne vzorce v njegovem obnašanju, pa mi še ni uspelo nič kaj odkriti. Ob hudem ropotu postane siten, to je res, pa tudi, če se sredi noči uležem na desni bok, začne res noret. Kakšnih posebnih odzivov na glasove, glasbo ali kaj podobnega pa ne zaznavam. Kaj pa vaši razgrajači? Imajo že zdaj kakšne posebne fore? Se že kaj sprašujete, kako bo izgledalo vaše življenje po porodu? Mene je včasih prav groza. če bo treba cele noči vstajati, če se bo mali slučajno kr naprej drl, če bo bolan, kako bom sploh obvladala to malo bitje, a bom imela kaj časa zase, al bom privezana na otroka, ker si sploh ne predstavljam, ko ene pravijo, da si še minute ne morejo vzeti zase... Halooo? Ga bom znala razumet in potešit njegove potrebe, a mu bom dajala prave občutke in pravo vzgojo? Večina jih reče, da to vse pride avtomatsko, jaz pa pravim, da moraš biti na marsikaj vnaprej pripravljen. Po moje je dobro vedeti marsikaj o vzgoji, še preden otroka sploh dobiš - še prehitro zazna, če si kje nesiguren. A se kaj izobražujete, berete knjige, pa kakšne dobre članke po revijah? Se mi zdi, da je vse skupaj precej težko, ker nikoli ne veš, če delaš prav - saj se vsake toliko časa popolnoma zamenja "šola" vzgojnih prijemov, teorij in praks je malo morje, eni zagovarjajo to, eni ono, konec koncev pa vsi zrastejo v bolj ali manj normalne osebe... Če poslušam mojo mamo, ima precej tistih "škoda, da tega nisem vedela, žal mi je, da sem to tako naredila, če bi to bilo takrat tako in tako, bi bilo vse drugače,...". Pa sem vseeno čisto normalna persona, čeprav sem morala kdaj v kotu klečat in je kdaj kakšna šalca priletela mimo glave od silne jeze, saj sva bile obe z mamo precej trmaste... No, primerjava vzgoje prejšnjih generacij in tega, kar se sedaj dela z otroci, je sploh absurd. Včasih toliko nasilja, psihičnega in fizičnega, zdaj pa z vsako bebo delamo v rokavičkah. Sploh si ne znam predstavljat, ob kakšni trdi roki so odraščali v prejšnjih generacijah. Joj sem se razpisala... Dejte me utišat . Kdo bo pa delal?!
_____________________________
Carpe diem! http://drejcdrejc.moj-album.com http://www.najblog.com/drejcdrejc/
|