|
mis -> RE: Oktobrke 2012 (29.8.2012 15:17:52)
|
Za injekcijo so mene vprašali. Sploh pri tatretji je pri drugem popadku vprašala če jo hočem, ker so bili takoj tapravi in je rekla da bodo potem naenkrat hudi. Sem rekla da ja ker sem čutila da so že tisti pravi. Dobiš jo v zadnjico, prime pa tako, da sem imela naslednji popadek že zmanjšano bolečino, pri še naslednjem pa sem bila že zadeta. Ampak to tam ocenijo koliko ti dajo, ker tudi vidijo kako napreduješ, kdaj bo treba potiskat. Takrat je fajn da je ni preveč, ker pol bi bila brez moči.
Zdej, kdaj so popadki močni? Ko me je začelo prvič šraufat sem še tri ure doma rihtala stvari. Bili so konstantni: 20 minut, 15 minut, 15 minut, 10 minut, 8 minut.... Ko sem jih imela celo uro na 5 minut sem šla od doma. Zdaj če bi bila v isti situaciji bi še malo počakala in se sproščala po postopkih iz omenjene knjige, ker to res pomaga, pa hitreje se odpreš. Glede bolečine je pa tako: pri prvem porodu se vmes ene dveh ur ne spomnim povsem. Malo zaradi injekcije, malo zaradi intenzivnosti. Vem da sem ene pol ure kar spala, kljub popadkom, moža sem tud poslala kar ven ležat, ker ni bilo nič posebnega, potem pa se je začelo še bolj intenzivno. Ampak bolečine ne znam opisat. Kot val, ki pride, drži cca 30 sekund in popušča. V tem valu mi je pomagalo, da mi je mož govoril številke na ctg-ju. Vedela sva da nekje vrh je pri 100 do 120, na koncu pri nekje 140-160. Osredotočala sem se na njegove številke z monitorja in mislila samo na to, da sem v vrhu čisto mehka, sproščena, imam odprta usta ali pa spuščam nizke glasove. Bolj ko se zategneš, bolj ko spuščaš visoke glasove ali vpiješ, slabše je. Če si odprt zgoraj v ustih in mehak po telesu, bolj se odpiraš spodaj. Seveda govorim če je vse ok jasno. Trkam, nisem še imela komplikacij. Vedno svoje popadke in naravno sprožen porod. Mislim pa da bi raje dolgo hodila in predihavala, kot pa dobila umetne. Tako sedaj mislim. Sej vem da umetni so isto kot naravni, ampak pri naravnih se intenzivnost počasi stopnjuje, pri umetnih pa je naenkrat bolečina tista tahuda. Potem pa se ustrašiš, zakrčiš in gre počasneje pa še bolj boli. Kot piše v knjigi, bistvena je glava. V glavi si moraš poštimat te številke in z mislimi biti v tem, da vsak popadek te odpre. Jaz sem si prav zavestno predstavljala, kako me vsak popadek odpira, kako se širim. Samo vizualno. Ampak vse to deluje.
V tej knjigi so zgodbe res zelo nazorne. Ko sem prvič brala mi je bilo vse skupaj spooky, ampak sem se prisilila, da jih preberem do konca, ker sem potem v teoretičnem delu knjige vse razumela in zraven probavala tehnike. Tako da z mislimi se da porod res skrajšat in olajšat. Nisem pa nikoli šla v zadevo brez injekcije, ker ta se mi pa ne zdi sporna. in če sem zaradi tega lahko bolj sproščena in se bolje odpiram pa toliko bolje.
|
|
|
|