pelin
|
Posh, če ti veš, da ne delaš tako, kot sem zgoraj opisala, potem tako ni panike...vse tiste besede, si lahko k srcu vzamejo tisti starši, ki ga pač tako biksajo...Lahko verjameš da vem kako težko je oddat malčka, ki se te na moč oklepa in zraven joka...tudi jaz sem imela pri ta večji srečo in mi ni bilo treba skozi to, pri mlajšem pa mi to žal ni bilo prihranjeno in sem v začetku stala za ovinkom in tulila v robec...Tako, da sem v bistvu probala obe strani...oddajanje svojega in sprejemanje tujih jokajočih škratov... Hudo je ...oboje...vsako po svoje...Moj je k sreči kmalu prenehal jokati in mu je bilo v začetku le ob slovesu izredno hudo...To se mi v bistvu zdi nekaj normalnega, saj se mora malček iz toplega varnega znanega naročja, preseliti v tuje, neznano...Bolj se starši in vzg. trudijo malčku olajšati to slovo, prej bo to neznano naročje začutil kot znano toplo zavetje...Vem nakladam teorijo... V bistvu je težko takole na splošno svetovati, ker ima vsak otrok svoje stiske in strahove...Lahko le nekaj stvari naštejem, ki so pri nas najpogosteje vzrok, da ima otrok na pragu igralnice zategnjeno ročno zavoro( avtomehanični- vzgojiteljski žargon ). Neprespanost otroka oz. prihod v vrtec skoraj direktno iz postelje ( večina ljudje direktno iz postelje ni ravno razpoloženih za vriskanje) ..priganjanje in naglica starša, ki se mu mudi v službo in bi se rad poslovil na hitro ( včasih je dovolj že par sekund za močaaan stiskec in poljubček)...oddajanje otroka drugi vzg (otroka poskusiš pripeljati tak čas, da je v skupini njemu ljubša oseba, če to ne gre, pa se o tem pogovoriš s strokovno delavko, ki se bo zagotovo posebej potrudila pri sprejemu) .....otrokov odpor do spanja po kosilu ( v bistvu nihče ne gre ravno z veseljem spat po kosilu, zato temu ponavadi rečemo počitek,otroci radi slišijo, da jim takrat ni treba spati, temveč takrat le počivajo...potem pa itak ponavadi tisti, ki to potrebujejo veselo zadremuckajo že po parih minutah) ....prezaposlenost mamice /očeta, ki vidi otroka le zvečer pred spanjem in zato želi otrok zjutraj podaljšati slovo...pozabljena igrača doma, ki je bila namenjena za v vrtec....če otrok ve, da je mamica doma z mlajšim bratce/ sestrico, ali če otrok ve, da ima starš tisti dan dopust ....Ti vzroki ponavadi pridejo v poštev za otroke nad dvemi...Pri tamicenih, pa je ta jok ob slovesu ponavadi kratkotrajen in brez posebnega vzroka, oz. je to v bistvu le žalost ob ločitvi od starša, kar najbolj potolaži vzgojiteljičin topel objem, prigovarjanje, glasba, ples...zvočne in svetlobne igrače,... V bistvu pa nekako naj bi vsak sam poznal svojega otroka in hkrati vedel, kaj mu lahko obljubi, nudi oz. s čim ga lahko zmotivira, razveseli oz. mu olajša slovo...Če se še o vsem tem pogovorite s strokovnimi delavci in je trud z obeh strani, pozitivni rezultati ne izostanejo... Lorna...zate pa....ne samo danes...tudi včasih so bili starši, ki niso znali svojih otrok pripraviti na šolo ( pa tu ne mislim le na pisanje in branje, s katerim si se pohvalila), na delovanje v skupini, na skupinska pravila...na življenje, saj tvojih petnajst sošolcev zagotovo ni znalo vse od a do ž ...oz. ti v tistih časih s svojimi otroškimi očmi verjetno masikaj še opazila nisi. Tudi to ni nič novega, da bi bili vsi tisti otroci, ki so sedaj v vrtcu radi doma....Seveda...če si v vrtcu cel dan, doma pa le čez vikende in vsak dan po večini hodiš domov le spat, ti zna vrtec kmalu presedati. Meni je to čisto normalno...ni potrebno biti ne vem kako brihten, da ugotoviš, da se ljudje stvari ki jih pogosto počnemo, prostorov, v katerih dolgo tičimo...naveličamo...In ni nujno da je z vrtcem kaj narobe, le otroci, ki so v njem cel dan , jim včasih pač vse to že malo preseda....Če bi bila situacija obrnjena...tako da bi hodili v vrtce le po kakšno urico na dan in le čez vikend, sem prepričana, da bi bili vrtci pri otrocih veliko bolj zaželjeni in težko pričakovani... Nekako se mi zdi, da nimaš svojih otrok, ker tako prepričano ugotavljaš, da bi svoje že znala vzgojiti in jih pripraviti na šolo, kakor so tebe...Kako si bila ti pripravljena, bi najbolj vedela povedati tvoja učiteljica, ti o tem bolj težko sodiš....kako pa bo tebi uspelo pripraviti tvoje škrate, pa boš vedela, ko jih boš imela in boš to poskusila...Glede sposobnosti staršev pa... tudi v tvojih časih niso bili sami biseri....v bistvu lahko rečem, da se sodobni starši veliko bolj trudijo, kot so se včasih....mogoče na trenutke toliko, da je to že slabo...
|