|
margotsale -> RE: Naj imam otroka ali ne (10.1.2012 21:43:50)
|
....torej če povzamem ste pretežno nekako bolj opredeljeni za rojstvo kot za splav ne skrbet odločam se po svoji presoji....Bremeni me ker mi oče od otroka noče pojasniti zakaj takšne zavore do otroka ki je na nek način že tukaj in med nama se prebujajo precejšnja čustva, če se imava rada bi po mojem lahko zvozila, saj je riziko najbrž podoben temu, kot da zanosiš z večletnm partnerjem, imasta otroka, čez čas pa ugovotovita da jima v vezi enostavno ni več za biti skupaj in rezultat je da je mati sama z otrokom oče pa zanj skrbi. Ok, v najinem primeru ni bilo veze, "vržena" sva bila pred dejstvo, vendar nosim jaz večji riziko...Da ne boste mislili da mi je zanj vseeno, tako zelo mi je pomembno njegovo mnenje da bi mu najraje ugodila zato tudi sem se obrnila še na vas, toda naj splavim zato da bova potem midva pridobila čas za spoznavanje, kaj pa moj riziko da mu pač čez čas ne bo več "zanimivo" z menoj in bom samska in z travmo da sem splavila potomca....Verjamem da bi prijatelj na tole pripomnil, da bom pač še imela otroke (glejte jaz tudi menim da sem plodna in da bi še lahko zanosila po splavu, toda moja dilema je, da si ne predstavljam več biti mama po 40 letu, ker gledam naprej in bo moj otrok najstnik, na višku energije pri mojih 55 letih da tudi za otroka ne bo najbolj prijetno imeti tako staro mamo). Počutim se stisnjena v kot, ker vem da bo pustil skrb za otroka popolnoma meni v primeru da se odločim zanj in spet če gledam na otroka bo on trpel...ok saj sem optimistka da bi potem pač zmogla vse ker mi drugega pač ne bi preostalo toda bilo bi bistveno naporneje kot če imaš na razpolago babi servis, očeta od otroka itd. zdi se mi nelojalno od njega da ne pušča nobene alt_ernative in gleda na dogodek kot na nekaj kar vržeš v smeti in si potem dalje srečen, vprašanje kot ste že zgoraj napisale, če se moja čustva zaradi tega dogodka do njega ne bodo podzavestno izničila to je pa njegov riziko da bo izgubil osebo ki ga je bila pripravljena ljubiti na dolgi rok...saj ne vem le govorim da mu vseeno ni toliko do mene da je pripravljen tvegati vezo....Jutri je dan D ko bom morala dati fixno odločitev na kak način si bom obrnila življenje na glavo, vem le to da egoističnega moškega kjer je on n aprvem mestu in ima glavno besedo nisme sposobna ljubiti...upam da prijatelj ni takšne čeravno se kaže v tej luči., očital mi je da izvajam pritiske nanj, ker on se je že odločil ko sem ga vprašala če bo vsaj oče temu otroku...Saj sem jih, toda morala sem se pozanimati kaj me čaka če ne bom ravnala v skladu z njegovimi pričakovanji.....nikoli se še nisem za nobeno zadevo toliko časa opredeljevala po eni strani si v bistvu želim tega otroka, me je pa zelo strah enega dejstva, ker kot je ena napisala, če gledaš na otroka kot breme potem ga ne imeti...menim da bi bil zame vsekakor pol pol...ne morem se slepiti da me materinstvo (enoastarševstvo) ne bi zdelovalo, glede da živim čisto x življenje sedaj. Ni mi potrebe več komentirati zgolj za pojasnilo sem vam napisala, vam pa vseekor dodam še "epilog" ko bo znan.
|
|
|
|