Anonimen
|
IZVIRNO SPOROČILO: LuLu
Ja, saj odgovornost je lepa stvar, samo moraš biti odgovoren tudi do svojih otrok (tudi njen ata do nje), pa do partnerja, pa najpomembneje do samega sebe in svojega življenja.
Lahko ni to naredit, težko se začne, ko rečeš STOP. Ampak, dolgoročno gledano (za njo) je bolje da skrbi zase in za svoje otroke... men se tak zdi 
Imam izkušnjo s takim človekom, pa pomagaš, pomagaš, pa se navadi na pomoč, pa sebe zanemarjaš, pa čisto si utrujen od tega, pa bolan, ko se leta že vleče... Stop!
Težko je bilo, še zdaj ni lahko, ampak je vredno... za mene in posredno tudi za otroke.
Staršem pomagaš v stiski... valjda! Vsakemu! Ampak, nonstop, vsake tolko, nekaj let?! Preveč utrujajoče in nič spodbudno za onega drugega.
Eno je pomoč, drugo je spodbujanje lenobe, in zdrava meje med njima je lahko hitro presežena.
Pomagaj očetu toliko, da si opomore od šoka izgube službe (to je nekje med šest in devet mesecev, maksimalno dvanajst) v materialnem smislu in pomagaj mu kot mu lahko kot odrasla oseba pomagaš. Predstavi mu dejstva kot jih opisuješ tukaj. Objektivno, točko za točko, hkrati pa naj on doda svoj del, kako se on pri tem počuti, in kaj bo naredil, da bo našel novo delo.
|
Natisni
