liliana
|
IZVIRNO SPOROČILO: MissTerious
Ne vem točno,kam naj uvrstim svojo temo...take stvari ponavadi vnamejo vročo debato med eno in drugo stranjo...iskreno povedano, moram se izpisati na zaslon, da se nekako čustveno olajšam, pa čeprav minimalno. Imam dva lepa, zdrava otroka...ljubečega partnerja, novo službo, kjer se odlično razumem z nadrejenimi in sodelavkami ter strankami...finančno gledano smo zelo zelo skromni in nekak na goli osnovi, otroka imata za obleči, jesti imamo zmeraj, ostalo pa bolj kot ne luksuz...ki pa ga imamo redko. Želim si, da bi lahko živeli in ne le životarili. Danes sem izvedela, da sem noseča...ni bilo pričakovano. Niti planirano. Ob pogovoru s partnerjem sva se skupaj odločila, da je edina ugodna rešitev ta trenutek umetna prekinitev nosečnosti. Vem, da ne bi mogla finančno preskrbeti svoje družine, če bi donosila, ker bi ostala brez zaposlitve. Kruta resničnost. Borim se za to, da obdržim službo, ne upam v stalež, ne jemljem dopusta, delam non stop...nočem biti socialni problem...
Ampak ne glede na to,kaj mi govori razum, v srcu me tako zelo boli, da ne prav duši...kako naj se odpovem svojemu otročku, ki raste v meni? Kako naj si to opravičim in argumentiram brez, da bi se obsojala? Partner me razume in podpira, sili me nikakor ne v nič...ampak on ne nosi nekoga pod srcem, ne čuti tega, kar čutim jaz.Grozno tesnobo, ker vem, v kakšnem položaju sem...ker vem, kaj bom naredila...najraje bi se pogreznila v zemljo...vidim se, kako sem upadla v obraz, temni podočnjaki mi rišejo skrbi na obraz, oči so rdeče in zabuhle...ob sami misli ali omembi nosečnosti sem adijo...kako naj sprocesiram tole? Kako naj se čustveno zližem iz tega? Se sploh kdaj sprijazniš s tako odločitvijo?
Glej, splav je vedno težka odločitev....povzroča namreč velik prepad med intuicijo, čustvi in razumom......res pa je tudi, da veliko ljudi po splavu občuti olajšanje.....vendar o tem se ne sme govoriti, ker je splošna družbena klima taka, da mora biti vsakdo apriori proti splavu......in prav ta družbena klima nas ženske uči, da se moramo ob sami pomisli na splav počutiti krive......
In tudi, če se boš odločila za splav se ne obtožuj......ker nisi nič kriva......le ti in partner vesta, zakaj sta se tako odločila.....pretehtala sta pluse in minuse in se odločila, tako kot se pač bosta.....mnenje drugih ni pomembno.......
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
....drugače se pa strinjam s tabo v celoti....
jah, kaj čem. Sem 15.let živela v pomanjkanju sama z mamo pa mi naj samo kdo reče, da lahko sedem otrok živi kaj boljše. Najbolj me je zabodlo pa to, ko piše, da že 2.5 let niso dobili hrane od RK. Torej so že pri 5 otroku životarli, pa še vseeno jima ni bilo "težko" na svet spravit še 2 sončka. Otroci so tisti, ki se mi smilijo in vsakršno primerjanje s cigani tu nima veze. Otroci trpijo in še huje bodo trpeli. 
