ronja
|
Stara sem 33 let, z uspešno kariero, relativno premožna v srečnem partnerstvu. Vendar si s partnerjem res ne želiva otrok. V to sem 100% prepričana in me prosim ne obsojajte, ker že tako slišim očitke čisto vsaki dan.
Ne vem, zakaj bi te zato obsojale. Potem lahko mene obsojajo zato, ker si želim tri, prijateljico, ker hoče samo enega... Pač to si želiš, saj ni nezakonito ali nemoralno. Kaj majo pa drugi pri tem za govorit?
Tako da je padla odločitev: dvojčici/dvojčka gresta v posvojitev. Partner me pri tem 100% podpira (oz pri kakršnikoli odločitvi glede tega). Je pa na žalost edini, ki me tu razume in podpira.
Je edini - ampak najpomembnejši . To je pogosto tako - da te edino partner razume in podpira - zato pa smo z nijmi:).
Vsi me zasipajo z očitki, da je ženska ki da otroka v posvojitev potem tista čudaška oseba, ki se je odpovedala otrokom.
To je tudi tista ženska, ki celo življenje je tabletke, pa tudi vse nune, če smo ravno pri tem. pa njih nihče grdo ne gleda. sovražim dvojna merila!
res verjamem v to da jim naj bi bilo bolje ob ljudjeh ki si jih želijo, kot pa ob meni
To je tudi vsa ljubezen, ki jo potrebujeta od tebe. To jima boš dala ti. Ostalo, kar bosta rabila, vključno z ljubeznijo in sprejetostjo, jima bodo dali drugi, ki jim boš življenje polepšala, postavila na glavo s to svojo odločitvijo.
Meni se zdi dati otroka v posvojitev izredno plemenita in pogumna poteza. Splav je gotov lažje naredit, ker ti ni treba 9 mesecev živet s tem. To pomeni,d a ti za otroka ni vseeno - da hočeš, da ima lepo življenje in če mu ga sam ne moreš nudit (ali materialno ali čustveno ali kakorkolipač), ga daš pač drugim, ki vse te pogoje in željo imajo. Win-win-win situacija iz mojega zornega kota.
Zakaj okolica razmišlja, da je boljše splav kot pa posvojitev? Zato ker se splav ne vidi, v enem dnevu si fertig in edine rane, ki lahko ostanejo, so na duši, o tem pa itak ljudje navadno nočejo govorit... Nosečnost se pa vidi in potem spravlja tudi ostale sorodnike v položaj, da morajo razlagat, kam je pa ta dojenček šel... kar jim ni všeč. rajši bi, da ti lepo splaviš, nič se ne vidi, nihče ne ve, nihče ne obsoja, kako hči imajo, da je dala otroke stran.
Ljudje so včasih neverjetno butasti in čudni (vsaj meni). lahko delaš še take svinjarije, pa ni problem, dokler te ne obsodijo (pa čeprav to vsi vejo). Če pa greš v zapor za eno bedarijo (ok, pač za neko nezakonito dejanje, ki pa ni tako moralno sporno kot recimo kaka pedofilija), pa cela štala in te je treba križat. Sem imela priliko videt v sorodstvu in sem bila izredno razočarana nad vsemi, razen nad lubijem - ker je bil tudi edini, ki je razmišljal enako kot jaz. Da je važno dejanje, ne pa status. In za status se gre - ko si noseča in se to vidi, okolica pričakuje mamo. Če je ni, potem nekaj ne štima in je treba obsojat ali pa vsaj skrivat - butasto, ampak taki so.
Sem se pa s tem tvojim problemom srečala, ko je v lubijevem sorodstvu neka punca dala otroka v posvojitev - križali so jo! Vem, kako zelo sem bila razočarana nad taščo, da jo je tako obsojala... nikoli si ne bi mislila... Mama je dala otroku največ, kar mu je v danem trenutku lahko! (ni imela niti partnerja, niti financ, niti stanovanja, niti podpore, nič...) Do takrat nisem vedela, da so ljudje dejansko tako blesavi. Ampak so. S tem boš morala živet še teh 7 mesecev do konca. Zato boš rabila pogum in zaledje partnerja. Ampak to dvoje imaš .
Le čudi me takšen negativen odziv.
Mene je tudi čudil in me v bistvu še. Ampak ljudje so včasih neverjetno blesavi.
Slovenska praksa na področju posvojitev je "nikakva" - otroci se dajejo v rejo in ne v posvojitev (ne vem, zakaj).
Večinoma zato, ker "biološki" starši ne podpišejo, da bi jih lahko dali. Če bo ona podpisala, da da otroka v posvojitev, ju sigurno ne bojo dali v rejo.
Sama posvojitve ne bi zmogla, ker si otroke želim - dokler sem bila zelo mlada, bi verjetno naredila splav (tako sem mislila, vedet ne morem, nisem bila v tej situaciji), ker si tudi noseča takrat nisem želela bit, zdaj pa če se kdaj zalomi, nas bo pač več. Ampak če si ne želiš otrok, ne vem, zakaj bi jih morala imet. posvojitev se mi zdi krasna opcija. Pa poglej si film Juno, simpatična zgodbica.
pač njihovi argumenti so predvsem, da bom potem osovražena s strani otrok "zakaj sem jih dala v posvojitev"... in moj argument, da jih sicer ne bi bilo, pač ne prime. Ne vem zakaj bi kdorkoli očital svojim biološkim staršem oddajo v posvojitev? A rajši ne bi obstajal?
Prvič: mogoče te otroci sploh ne bojo iskali - mogoče bojo imeli krasne starše, mogoče ne bojo niti vedeli, da so posvojeni ali pa enostavno ne bojo imeli nobene želje po stiku z biološko materjo. Res jih večina želi spoznat bio. starše, vendar pa ni to vedno neka trauma. In če bi meni povedala, da sem posvojena, bi si sicer želela videt svoje bio. starše - pač firbec;), ampak to je pa tudi vse. Vsekakor rajši obstajam. Poznam samo eno posvojeno punco, ampak ona bi ti isto odgovorila. Je imela svoja vihrava leta, ampak vprašanje, če bi bilo to pri bio. starših kaj drugače;). Drugi pa niti ne ve, da je posvojen, ker so bili starši čas, ko bi bila ona noseča, v tujini in potem prišli z otrokom nazaj (ne bom o tem, zakaj slučajno ravno jaz vem, da je posvojen, splet naključij in zaupanja - tega ne ve veliko ljudi, tako da ni problem). Vsi pa pravijo, kako ima mali čisto mamina usta in očkove oči .
Čeprav sem zagovornica splava, se mi zdi posvojitev bolj humano dejanje. Če zmoreš, daj!!!
Podpis.
ne vem ko enkrat otroka čutiš ,vidiš težko je opisat občutke
Ja, ampak tako čutimo in razmišljamo me, ki smo vedno vedele, da si želimo nekoč imet otroke. In ki si jih želimo imet (in jih imamo). Ona pač ne čuti tako in to ni nič narobe. Narobe bi bilo, če bi se pod pritiski okolice odločila za otroke in jima potem bila slaba mama.
.Mislim da moraš bit pri posvojitvi veliko bolj močna kot pri splavu
Se strinjam, ampak se mi zdi, da če ima tako pošlihtano pri sebi, potem se to nanaša predvsem na čas nosečnosti in kak mesec ali dva potem.
men se zdis carica, da tkole razmisljas - donositi, cutiti in roditi otroka ni niti najmanj lahko
POdpis. ni lahko, je pa plemenito dejanje.
Anonimna, običajno odzivi niso tako enakomerno porazdeljeni; moja izkušnja je sicer obratna, veliko več odobravanja v realnem svetu, in veliko več neodobravanja v virtualnem.
Ti si dala otroka v posvojitev? In so ti ploskali v reali, pa te pljuvali v virtuali? To dvoje si težko predstavljam...
Anonimna, običajno odzivi niso tako enakomerno porazdeljeni; moja izkušnja je sicer obratna, veliko več odobravanja v realnem svetu, in veliko več neodobravanja v virtualnem.
Mislim, da bi v primeru, da ju takoj da v posvojitev, to vlogo lahko opravljala že bodoča mama in oče. Vsaj kolikor mi je znano, ženske dostikrat otrok, ki jih dajo v posvojitev, niti videti nočejo in jih v to nihče ne sili.
PS: če je zafrkancija ali pa ne - o tem se premalo govori in ljudje še vedno preveč obsojajo ženske, ki se odločijo za posvojitev.
Če pa ne želiš otrok,razmisli o sterilizaciji,kar bi ti moralo biti že jasno.
Kolikor vem, jo lahko narediš šele po 35 letu, ona pa je mlajša.
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|
Natisni
kr 2
jih čutit in vse to.... jaz jih pol nebi mogla kar dat, toda ne govorimo o meni, temveč tebi. Oprosti ampak ne razumem takih oseb kot si ti kako lahko tako razmišljajo. Ne obsojam te, bog ne daj. Sam komentiram. 
odlocitev z jajci. 
