|
RE: krst,,verouk... 17.5.2011 17:52:45
|
|
|
|
zmajaz
|
IZVIRNO SPOROČILO: mika Po tvojih postih sodeč si ti zelo lahka tarča za prepričat v katerokoli smer. Nimaš pa svojega mnenja...oz. ga imaš na podlagi mnenj drugih. Če bi ti sploh kdaj verjela....pa ne mislim župnikovim besedam, ampak si čutila vero, te ne bi nobena knjiga, noben človek prepričal nasprotno. Mene namreč ne more, ker duhovni svet čutim od kar vem zase, pa me v svet vere nihče ni prepričeval. Motiš se glede vsega tega. Tudi jaz čutim duhovni svet in nisem ateist. In ni težava pri meni, da nasedam kar vsemu, kar kje slišim/preberem, in še najmanj da duhovni svet razumem na podlagi tega, kako si ga predstavljajo in ga razlagajo drugi, ampak bi rekla, da prej obratno - torej v tem, da se to, kako ga opisuje npr. krščanstvo, ne ujema s tem, kako ga čutim jaz. V tem, da ne najdem opisa duhovnega sveta, s katerim bi se lahko poistovetila in rekla - ja, to je to, to bo prava stvar, tako ga tudi jaz doživljam. Knjige, ki sem jih prebrala o nastanku krščanstva, mitologiji taki in drugačni itd. mi niso pomagale oblikovati mojega osebnega doživljanja duhovnega sveta, ampak so mi samo pomagale izstopiti iz okvira, ki mi ga je postavilo krščanstvo in za katerega mi je že tako občutek ves čas govoril, da je nekaj z njim narobe, da ni pravi, samo si nisem znala zadev razložiti. Tudi jaz lahko rečem, da čutim vero, samo moja vera nima dosti skupnega s krščansko dogmo, moja težava je prej, da je ne znam opredeliti - ne pa, da je ni. Jaz nisem ateist, ne mislim, da ni duhovnega sveta, neke višje sile nad nami - boga ali kakor koli že temu sploh rečemo - samo čutim pa, da ta ni tak, kot ga opisuje krščanstvo. Kdo je potem tisti, ki ga prav opisuje? Ne vem - nisem našla opisa, s katerim bi se lahko poistovetila - pravzaprav pa po drugi strani, ne vem, zakaj bi se sploh morala s čimer koli poistovetiti - v to nas morda pač vleče, ker smo vzgojeni tako, da se moramo vedno nekam razvrščati, klasificirati. Vem pa, da so mi v tej fazi vse tiste cerkvene ceremonije, drdranje enih in istih na pamet naučenih obrazcev kar naprej, pri čemer niti ne razmišljaš, kaj sploh blebetaš, smešne (ne vem, kako bi drugače rekla) in te ne morejo približati nobenemu bogu in ne služijo ničemur. Tako pač zadeve doživljam jaz - drugi jih pa seveda lahko tudi povsem drugače, če čutijo da je zanje tako prav. Jaz se ravnam samo še po svojem čutu, ker mislim, da nam je bog (ali kako ga pač imenujemo), vsem dal čut, ki nas vodi, če smo ga pripravljeni poslušati, in ki vklopi alarme, če poskušamo zaviti v napačno smer oz. storiti nekaj, kar ni prav, če ga pa poslušamo ali ne, je pa že stvar svobodne volje - opozori nas vsekakor. In ko sem se odločila, da grem stran od krščanstva, da se ne bom cerkveno poročila, da ne bom dala otrok krstit ... me ta čut ni opozarajal, da ne delam prav, ampak mi je potrjeval, da grem po pravi poti - lahko bi rekla celo, da sem čutila olajšanje. Uf to so pa zdaj že preveč osebne in preveč filozofske zadeve za takle forum ....
< Sporočilo je popravil zmajaz -- 17.5.2011 17:58:17 >
_____________________________
Ta večja: 05.01.2008 Ta mali: 01.05.2009
|
|
|