ronja
|
Kadar ženska ne ve, kaj bi z moškim, se z njim poroči.   Dobra, hehe.
Leta nimajo veze, je bilo enako pri devetnajstih in devetindvajsetih. To je odvisno, kako si v osnovi naštelan glede otrok.
Pri 19ih se že pogovarjaš o svojih življenjskih ciljih, kamor gotovo spada tudi družina (z otroki) - da ali ne, ampak pri 15ih pa z družbo po moje prav veliko ne. Ona je bila stara 17 ko sta začela in če nista bila prej prijatelja, da bi pač svakojake teme že prej obdelala, je dokaj normalno, da pač nista takoj tega ven vlačila. Pri 17ih je veliko ljudem vseeno, kaj drugi misli o otrocih. Sicer pa sta se mogoče celo to pogovarjala - in ji je povedal isto kot zdaj: da jih misli nekoč imet. To pravi tudi zdaj. Problem je v tem, ker ne on ne sakul ne vesta, kdaj ta nekoč bo in ker bi jih ona rada imela prej kot "nekoč".
tehnofil, ta zaveza igra vlogo, če vpletenim ljudem to nekaj pomeni. Midva bi se poročila, če bi to kateremu od naju kaj pomenilo ali bi videla v tem kako korist, ne pa samo en kup živcev, časa in denarja, kar vse rabiva za druge stvari (recimo za drugo zavezo oz. točko ). Ravno včeraj sva se pogovarjala, da če ne bi mogla imet otrok, bi se poročila, ker imaš pač tako večje možnosti, da posvojiš otroka (uradno ne, ampak zbirajo ipak ljudje, ki ti baje dostikrat direkt povejo, da se jim to zdi bolj resna zaveza itd...)
Kar mi ni jasno pri tebi, tehnofil, je to, da bi v čisto identičnem odnosu svetoval drugače, če bi nekdo prej podpisal nek papir ali pa ne. Ali ločuješ tudi na "prave poroke" in "neprave poroke" (torej samo civilna ali tudi cerkvena)? Poznam nekaj primerov, ko se sploh niso poročili zaradi ljubezni ali želje bit s tistim partnerjem, ampak so samo pomagali komu prit v Slo. In imajo ta papir, pa nimajo nekega odnosa ali pa je bil bolj površen. In tem bi ti svetoval, da naj čez vse meje vztrajajo, ker so pač poročeni. Nekemu paru, kjer se imata pa zelo rada, pa nista podpisala nič, pa bi svetoval, da naj pri prvi oviri pač gre, ker itak ni nobene zaveze. Zavez si ne dajemo samo na papirju, po moje so veliko bolj pomembne tiste intimne, ki jih vesta samo tistadva, včasih celo neizrečene, pa vseeno čisto enako globoke.
Poznam veliko primerov, ki so se poročili potem, ko so imeli že otroke in vsi pravijo, da je bila poroka zgolj formalnost in ni bilo nobene zaveze ali kakega globljega občutka nikjer. Poročili so se pač, ker se jim je to zdelo bolj praktično, odnos je bil pa isti prej in potem, kar sta si obljubila, sta si itak že prej.
Ne vem, ne razumem te logike. Razumem, da se nekateri želijo poročit, da si želijo romantično poroko itd... Kot lahko razumem, da nekdo uživa v improviziranem jazzu, čeprav meni ni všeč - smo pač različni. Ne razumem pa tega, kako lahko odnos vrednotiš glede na to, ali si se odločil podpisat nek papir ali ne.
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|
Natisni
. 
mi imamo sicer specifično situacijo in o razlogih zakaj mamo eno ne bom tle romansko opisovala, ampak mogoče bomo res mel samo eno in lahko rečem, da cenim vsak trenutek in se mamo super. težko rečt a bi bla bolj srečna z več otroki in a ima smisel vztrajno sanjat o več otrocih. nikoli ne veš kaj to s sabo prinese v celoti. ko/če bo možno, bo, in če ne - zelo se mamo radi in se mamo super, torej se ne morem pritoževati 
