ronja
|
Zanimiva debata se je razvila. Enkrat sem brala intervju z neko zelo pametno žensko (po mojem mnenju pač), ne vem točno, kaj je bila, mogoče je celo na ministrstvu delala in ona se zelo trudi in zavzema (odkrito) za zmanjševanje porabe mesa. In pravi, da je en največjih problemov zmanjševanja porabe mesa pri nas nestrpnost naših vegetarijancev. In ji dam kar zelo prav. Pravi, da so drugod po svetu imeli vegiji velik vpliv, da je splošna poraba mesa šla dol (ne samo zato, ker oni ne jejo, ampak tuid zato, ker se je spremenila miselnost in OSTALI pojejo zdaj manj mesa). Ampak miselnost lahko spremeniš počasi in strpno, ne pa tako, da ozmerjaš vsakega, ki se ne strinja s tabo, da je grob trupel. To smo v vsakem primeru, saj tudi rastline umrejo za našo prehrano. In glih tako jim to ni všeč, sicer ne bi imele zaščitnih mehanizmov: trnje, lupine, v zemljo zakopane gomolje... Tu dam ankici čisto prav. Ne moremo živet brez ničesar. Lahko pa živimo bolj ali manj prijazno.
Lahko jemo jajca, vendar od kur, ki niso stisnjene v kletke, tako na tesno, da jim perje odpade zato, ampak se lahko vsaj malo sprehodijo. Vse, kar je treba naredit, je, da kupimo jajca talne reje oz. gledamo za oznako 2 ali če kje dobimo celo 1 (pašne reje pač ni več, odkar je bila ptičja gripa), namesto jajc s števliko 3 - baterijska reja. za to ne bomo porabili ne vem koliko več denarja.
Lahko jemo meso, vendar od živali, ki so vsaj kolikortoliko dostojno živele, predno so umrle zato, da jih pojemo.
Lahko nosimo usnjene čevlje, vednar jih ne menjamo vsako sezono, ampak ko res razpadejo.
Kompromisov je nešteto in vsak lahko najde nekaj, kar bi bilo zanj še sprejemljivo.
Sama nisem vegi, se pa ne spomnim, kdaj sem zadnjič jedla meso. Doma ga ne kuham, če ga ravno ne dobimo ali da ga lubi kje zrihta (je pa to direkt od malih kmetov, ki jih pozna, da ve, kako je tam živalim - če ima žival lepo življenje, se ne sekiram tako zelo, če jo na koncu ubijejo, meso iz farm mi pa nekak ne gre več v košarico, prišlo je pa to čisto spontano), naročim si ga tudi ne, na letalu vzamem vegi sendvič, itd... Se pa nimam za vege, ker na obisku navadno poizkusim meso, ker navadno v življenju tehtam veselje babic, da ne zavračam njihove hrane in pač to, ad je to meso. Ga pa nikoli kaj dosti ne pojem, ker me od nekdaj malo matra tole ubijanje živali, niti nisem tako strašno nora na meso. Dvakrat v življenju mi je pa res zapasalo: v najstništvu, ko sem imela ravno rastni sunek in v 1. nosečnosti - ni pa to dolgo trajalo.
Ne bi manipulirala z otroki, ne bi jim kazala taborišč (še sama nočem it tega gledat, ker ne bo od tega nič dobrega: vem, da je bilo grozno, sem proti tistemu režimu in bi se upirala, če bi se znala, ko bi ga spet kje videla, tako da ne rabim tega opomnika), ne bi jim kazala klavnic (bi jih pa pokazala nekaterim prepričanim odraslim, za katere zrezek zraste v plastični foliji). Pokazala bi taborišča kakemu razvajenemu odraslemu, ki se mu zdi največja krivica, da ne more kupit najnovejšega audija (al kir avto je pač zdaj drag in in). Z otroki pa ne bi manipulirala. otorci naravo sprejemajo veliko bolj naravno.
Ko je bila Ronja stara dve leti, smo bili na morju in sta ribiča vlačila ven velikega ugorja in ga na pomoli tolkla z nekimi palicami, ker še ni umrl. Kri je špricala okoli, ugor se je zvijal,... skratka res neprijeten prizor, da je bilo še lubiju (ki je mimogrede tudi ribič) grozno - a mala? "Lej, oči, ribica! Njam njam!" Popolnoma jasno ji je bilo, kaj se dogaja in kaj bo iz tega. Pa ji ni bilo nič hudo. Sama nisem bila zraven, ampak jaz sem ribe lovila 1x in nikoli več - ker sem takoj nekaj ujela in potem je bila tista riba na suhem in več kot očitno hotela nazaj v vodo (kar sem ji seveda uresničila) in potem nisem več videla smisla v tem. Brez kakršnekoli dileme bi pa lovila in ubijala, če bi bili moji otroci sicer lačni. Sicer je pa oči lovec in ve, da ne sme ribe ubit pred mano, sicer je ne bom mogla niti poizkusit. Vem, da je bila živa vsaka, vendar če jo vidim živo, potem bi jo hotela tudi obdržat živo.
Svojim otrokom po pravici povem, kaj je meso in od kod pride, če vprašata, ju pa ne pumpam ali šuntam. Sta še premali, da bi jima šlo to do živega in navadno pojesta še mojo porcijo, če smo kje na obisku. Imata pač radi meso, kot veliko otrok. Vseeno doma kuham v gl. vegi, ampak z dovolj beljakovinami, ker sem prepričana, da kolikorkrat imajo meso v vrtcu, je za tako malega otroka čez glavo dovolj in prej preveč kot premalo.
Zato bi reševala te stvari s kompromisom: ne da je vegi prehrana naenkrat absolutni must za šole (dejansko kaka podeželjska šola, kjer en sam otrok ne je mesa, bo res imela probleme kuhat drugače za enega). Bi pa za začetek recimo naredila več brezmesnih obrokov in mogoče uvedla urnik: 2x na teden brezmesno 1x na teden ribe, ker jih veliko vegijev jejo in naj bi bile zdrave, 2x na teden meso. Vegiji bi pač jedli samo 3x na teden v šoli, 2x bi si pa prinesli malico od doma (ker bi bil urnik, bi vedeli, katere dni je terba prinest od doma) - otrok komot preživi do 16h brez toplega obroka - samo staršem je to lažje, da vejo, da je otrok že jedel in ni treba nujno kuhat doma. To bi bilo tudi bližje smernicam zdrave prehrane (splošnim), ki priporočajo meso 2- max 3x na teden - treba je računat, da bojo otroci čez vikend skoraj gotovo dobili še vsaj 1x meso... Kako bi šola to reševala, bi se dalo prilagajat glede na povprašavenja: recimo bi naredili anketo in videli - kot delajo to v vrtcih, ko rešujejo problem odpiralnega časa. Če je premalo otrok, ki bi rabili varstvo ob 5:30, potem ga ukinejo in tisti starši se morajo drugače znajti. Tudi ni fer, da meni ni problem in lahko otroka komot oddam pred službo, dva delavca, ki oba začneta ob 6:00, pa ne. Ampak popolnoma fer sistema ni.
Zdi se mi, da pojemo preveč mesa, da bi ga lahko manj in da bi s tem manj onesnaževali naravo, ki jo bojo naši otroci tudi rabili. Ne zdi pa se mi rešitev v tem, da vse mesojedce ozmerjaš, da nimajo pojma ali da jejo trupla - ker to delamo vsi, tudi vegani - tisti, ki jejo samo plodove in semena - to so novorojenčki, če tako gledaš. jejo samo izključno zarodke... Zato nima smisla manipulirat, ker se vse hitro vrne in obrne. Verjamem, da tudi rastlinam ni všeč, če jih pojemo. Vseeno pa ni prav, da z živalmi delamo tako nehumano. In tudi z rastlinami. Začnemo lahko pa z malimi koraki, ni treba, da naenkrat ukinemo vse meso in kupujemo samo bio - marsikomu to dejansko ne bi zneslo niti finančno. zato u izi, obe strani - počasi bi lahko lepo prišli skupaj, s posluhom enih in drugih.
lilijana, se strinjam s tvojimi pomisleki in je res to dvorezen meč - je pa vseeno razlika ali ne ješ mesa ali pa ne ješ sladkega zelja: ker se s sladkim zeljem srečaš parkrat letno v šolski prehrani, z mesom pa dobesedno vsak dan... In če si parkrat letno lačen, ni problema, se vseeno splača imet šolsko prehrano, če pa si non stop lačen, je p abojše, da otroka izpišeš iz šolskega kosila in mu daš nekaj zdravega, kar ima rad, s seboj. mojidve zaenkrat še lepo jesta v vrtcu in doma vse, tako da praktičnih izušenj nimam. Ju pa ne bom silila jest v OŠ, če jima bo negravžno, ker vem, kaka so bila naša kosila in če bojo še zdaj taka, potem je veliko boljše, da sta na sendvičih, mafinih, sadju, itd... do popoldne. Se zelo strinjam: šola je zato, da izobražuje.
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
