hedviga
|
IZVIRNO SPOROČILO: ruška Torej, dojenje. Kako vam kaj gre ta zadeva? Jaz se neki mantram, a nemorem jih nafutrat oba. V porodnišnici so mi povedali naj jih najprej dojim 10 minut in potem dodatek, ker so še majhni. Zdej me pa zanima ali sploh imam šanso, da jih bom dojila polno. Nisem preveč mlečna, bi rekla. Mam nekaj, za cel obrok pa ne. Skušala sem jih dojit tolk dolgo kolk jima paše, pol ure ali celo uro, zdraven sta dremala, in na konc ostala lačna ter dobila dodatek. Mislim da se z dojenjem zelo zmantrajo pa precej energije porabijo na sesanje. Oba pa zelo lepo primejo in zizajo. Mojca je precej močna, ko je na trebuhu dviguje glavo, pri dojenju zdrži 5-10 minut, potem zaspi. Iztok je manj močan, ampak bolj izdržljiv pri dojenju, 20 minut lepega zizanja ziher. No, ne zmeraj. Ali ima kjera izkušnje z dojenjem oba hkrati? Najbolj zoprno mi je, ko oba jokata lačna, jaz pa moram hranit enega, drugega pa poslušat, oz. ate ga/jo hrani z AM. Skušala sem podložit kovtre in povštre pa ni ratalo ker se ne da lepo zložit. Razmišljam o blazini. Izkušnje? Rada bi nabavila kvalitetno, dost debelo da mi nista nizko. Kolk sem zasledila, zdi se mi da Mija75 in Lil_ dojita polno. Je to res, punce? Ali imete kak nasvet kako prit do polnega dojenja? Ali katerakoli z takimi izkušnjami? Ali jih dojite ločeno ali istočasno? ...Pa tolk sem zmantrana, da je včasih lažje dat samo flašo.... Posebej ponoč, ko bolj dremamo kakor se dojimo, dodatek je pa obvezen..... Kok pa ostale zdržite ta tempo? Kolk počivate? Bojim se da me bo zmanjkalo..... iz porodnišnice sem prišla kot prazna vreča in zdej nisem nič boljša. Če mi kjera lahko svetuje, bom zelo hvaležna. Pa lep pozdrav! Punček, jaz ti lahko povem samo to, da se ne počutiš samo ti tako, jaz sem se popolnoma enako. In sem tudi imela podobno situacijo z dojenjem. Ampak tudi ta faza bo minila, malo časa vam še daj, da se najdete. Dobiti otroka ni enostavno, življenje se postavi na glavo, hormoni padajo, utrujenost naredi svoje. Mi4 smo potrebovali nekje 3 mesece, da sem imela prvič občutek, da bom preživela. Pa tudi potem me je občasno "zaverglalo"... Ampak potem , ko "ozavestiš" in ponotranjiš ta filing, da si mama in kaj otrok sploh je, potem je bistveno lažje. Pa ko malo zrasteta in nista več tako zelo krhka. O počivanju in pomoči in pospravljanju so tudi že druge pisale, pomembno pa je da svoje občutke tudi skomuniciraš, da napišeš in poveš. Ma,to je naporno obdobje ampak mine.... še včasih kar prehitro. Midva sva bila strahovito utrujena, ker naša dva tudi kasneje nista prespala noči (še danes ga kar morata malo pobiksat ponoči ), ampak zdaj ko pomislim se mi zdi že cela večnost nazaj, pa kar malo mi je žal da je že mimo.. Verjemi, da se ti bo vsak trud povrnil, vse neprespane noči, ko začutiš njuno brezpogojno ljubezen. Ko ti bosta znala pokazat in povedat, da si zlata, dobra in skrbna mama. Ne glede na dojenje..
_____________________________
Špelca in Mihec 9.2.2009
|