Mica Potica
|
Živjo, najprej čestitke vsem novim mamicam. Vidim da z dnem 7.10. vodimo. Prav tako pa vodi naša Gaja v svoji teži. Skratka, skoraj ne morem verjeti, da sem se nazadnje še kotalila po postelji, danes pa ob sebi gledam Gajo. Imamo kar pestro porodno zgodbo, ki se nekako še kar odvija. Ob 22.30 odhod v porodnišnico zaradi stalnih bolečin v križu ( nisem čutla popadkov ); na porodni mizi ob 23h s popadki na 4 minute. Ob 1h posku epiduralne ( po 4 vbodih ugotovimo, da ne bo izvedljiva zaradi strukture hrbtenice ); med popadki skoz prisotna bolečina v križu, tako da ni bilo "mirnih" trenutkov. Ob 4h zaradi izmučenosti in groznih bolečin v križu prosim za CR. Ob 5h za CR prosi babica. Porodničar neizprosen. Ob 6h ugotovimo, da je glavica rahlo zarutirana in bi jo bilo ptoerbno obrniti. Ni šlo. Ob 7h pade odločitev - CR. Jaz že delno brez zavesti in pojma nimam kaj se je dogajalo. Ob 7.22 se je rodila Gaja s CR. torej 8 ur. 2 dni bila v sobi za intenzivno nego, brez mleka in z težko Gajo, ki ni imela sesalnega refleksa. Vsak dan bolj omotična. V nedeljo pride porodničar do mene in se mi opraviči za situacijo, ki je nastala. Bilo mu je žal, da smo tako dolgo čakali, saj je menda ob opreaciji ugotovil, da ni bilo možnosti za naravni porod. Gaja se je namreč ustavila zaradi svoje velikosti, ki je bila prevelika za porodni kanal. Med operacijo naj bi močno krvavela. Zato tudi razlog za mojo šibkost. V nedeljo pade hemoglobin na 64 ( min.normala 120 ) grem na infuzijo krvi; Gaja pa pod lučko, saj je bila ugotovljega zlatenica. še vedno ni znala dojiti, zato je bilo kar pestro z njenim jokom, razdraženostjo, itd... Nato so se v ponedeljek stvari pričele urejati in je postala pridna, mirna deklica, ki se je naučila tudi sesati. Težava je bila še samo v mamici, zaradi njene šibkosti in slabokrvnosti. Danes smo bili izpuščeni domov, kljub povečanem bilirubinu ( zlatenica ) pri Gaji. Doma pa zopet drama zaradi moje slabokrvnosti, ki se je končala tako, da imam sedaj s strani moža prepoved gibanja izven svoje postelje, razen do wcja, ter prepoved dvigovanja Gaje. Težko mi je samo to, ker je ne morem pestovati, cartlati, ter se vsaj malo sprehoditi po hiši. Upam, da se opomorem čimprej, da bom lahko živahno skakala okoli Gaje. Ne bom skrivala, da ni bilo težko, ker je bilo. Pričakovala sem povsem drugačno zgodbo. Prav tako je bilo prve dni zelo težko zaradi slabotnosti poleg vseh bolečin zaradi CRja in težav z Gajo. Kot dodatek pa je bila zmeda sestrami, ki so bile iz drugih oddelkov zaradi pomanjkanja kadra in povečanja gneče porodnic. Nove mamice smo bile same za vse in nihče nam ni pomagal pri dojenju, previjanju itd... V ponedeljek pa se je občutil totalni preobrat, kot da bi bila v drugi porodnišnici. Na smeni so bile ustaljene sestre z ustaljenim načinom dela, ki je bil zelo pohvalen. Pač smola, da za vikend ni dobrega kadra. :) Skratka, tiste, ki še čakate, se ne preveč ozirati na mojo zgodbo, saj je res redek primer. Predvsem pa zato, da kljub temu, da je bilo res težko, na to sploh ne mislim več; saj je naša Gaja izbrisala vsako težko misel na te reči. Z možem sva najsračnejša in se ne moreva nagledati njenega obrazeka in nežnosti. Biti mama je nekaj najlepšega na svetu.
|