 |
RE: Tašča,tast, stare mame, stari ati, babice...
10.1.2011 11:57:30
|
|
|
|
ronja
|
Meni se zdi ronjina tašča ista ko moja, samo da ronjo to moti, mene pa ne.
To je zelo možno. Tudi moji svakinji čisto paše, da je tašča veliko pri njih, da ji pomaga čuvat otroke in rihtat gospodinjstvo, sploh na začetku je rekla, da bi gagnila brez nje. Meni pa to ne paše, rada imam svobodo, da lahko grem kamorkoli čem, kadar mi paše, da sem lahko tudi sama z otroki, da lahko počnemo kaj svojega, na svoj način, vzgoja je itak različna, itd... In verjamem, da je težko razumet, da smo tako zelo različni in to, kar enemu paše, je drugemu muka. Meni je pakiranje in vožnje otrok z avtom nekaj zoprnega, njim se zdi to mala malica, ker so tako navajeni živet in tudi otroci so navajeni tega. Meni je lažje ju namontirat v prikolico, pa jo priklopit na bicikel pa se odpeljat - tega nihče ne razume .
Meni se recimo včasih ne da razlagat, kam grem in zakaj in kaj bomo počeli, čeprav na splošno nimam problemov povedat, niti nimam občutka, da me kdo kontrolira na ta način, če me kaj vpraša. Samo včasih se ti enostavno ne da pogovarjat. Včasih se ti enostavno ne da it na obisk. Včasih bi rajši šel na izlet. Včasih bi se rajši valjal po tleh in bral knjigice otrokom. Včasih bi rajši kaj ustvarjal z njimi (ali sam). Pri meni je ta včasih velikokrat;). Svakinja te potrebe recimo sploh nima (vsaj tako pravi), jaz bi pa umrla brez.
Moji najdražji domači so lubi, ki sem si ga sama izbrala in tamalidve, ki sva ju naredila. Ostali niso v najožjem krogu, čeprav jih imam zelo rada. In fajn mi je z bratom, da se lahko včasih vsak dan slišiva, drugič pa po 2-3 tedne ne, ker sva pač z drugim okupirana, pa ni zato nihče užaljen in nihče ne teži. S sestro je podobno, samo še precej bolj drastično, ker pač ne živi tu.
Obstajajo tudi drugi načini, kako imet rad človeka, ni samo en pravi. Imam prijatelja, s katerim se zelo redko slišiva. Ampak ko zagusti, pa najprej mene pokliče in verjetno bi tudi jaz njega, če bi mi zagustilo tako, da ne bi mogla lubiju povedat (recimo če bi se njemu kaj zgodilo). To je tisti občutek varnosti: da je drugi tam, če ga rabiš, tudi če ne visiš non stop skup. Odrasli ljudje mislim, da lahko tudi tako funkcioniramo (ne moreš pa tega izvajat z malim otrokom, itak).
Je čist res takšen problem to?
Res ne razumem. Povej tašči/sestri/bratu/mami naj ne prihaja/kliče več toliko pogosto, pa mirna bosna. Mislim...
Lahko je res čist takšen problem, ja. Ni nujno, lahko pa je. Lahko poveš, da ti ne paše, pa človek VSEENO pride. Lahko rečeš 10x, da danes pa res ne bi, pa vseeno pride. Pa lahko bolan otrok spi, pa ga zbudi, ker jo pač tako zelo pogreša... Dejansko se zgodi/dogaja oz je dogajalo. Zdaj se ne več, ampak zato, ker sva/sem spremenila delovanje, ne samo besede. In ja, žal je za to bila potrebna tudi večja distanca. Ampak sčasoma se vse zrihta in ti ni več treba bit tako distanciran, ljudje se navadimo en na drugega, kaj kdo rabi, sprejmemo, kar je nespremenljivo, pa je .
NI treba, da te boli za vse, vendar če imaš vsak dan babico na obisku, potem ti zmanjka časa za prijatelje - to se je meni dogajalo in mi je šlo res na živce - ker prijatelji so tisti, na katere se lahko zanesem, ko mi zagusti... zato jih nisem hotela izgubit. Poleg tega mi je bilo dostikrat se pač bolj zabavno pogovarjat z njimi, j* ga. JIh imam rada, pa rada imam, da kam gremo. Mislim, da ima vsak pravico imet svoje želje: kot je Gini fajn vrtnarit, je meni fajn šivat; kot je njej fajn se pogovarjat s taščo vsak dan, je meni se fajn pogovarjat s sosedo, prijateljico...
Verjetno je res veliko v tem, kako si navajen, ni pa vse: naša družina je navajena, da se ne kličemo vsak dan, dostikrat se tudi cel teden s kom ne slišimo, pa še vedno lahko računam nanje in oni name. Lubi je bil navajen, da ga mami vsak dan kliče, tudi večkrat na dan, vendar mu je šlo to na živce, čeprav meni ni (meni je bilo smešno, dokler je njega klicala, me ni nič motilo, motilo me je, ko je začela prihajat non stop sem in nisem imela časa za svoje ljudi). tako da očitno ni samo to, kako si navajen, ker odkar pomnim, se dostikrat ni javil na telefon, čeprav ni imel nič pametnega za počet, da se ne bi mogel. Pač se mu takrat ni dalo pogovarjat, kako je. Meni se je začelo rolat, ko me je mami v nosečnosti vsak dan klicala (jo je skrbelo, ker sem bila res bolna).
Različni smo, očitno - dvomim, da imava midva manj rada svoje starše kot recimo Gina, zato ker se nama pač ne da vsak dan parkrat na dan klepetat z njimi. Dvomim, da ima mene moj oče manj rad, ker me res redko pokliče (in obratno). NI tak tip, je pa prvi od primarne družine, na katerega lahko računam, če zagusti. Slišiva se pa res redko, samo kadar se imava res kaj za zmenit. Ljubezen se kaže na tooooliko načinov... Prepletenost in svoboda sta dve zelo fajn stvari, vendar ena drugo omejujeta - vsak ima svoje ravnotežje in svoja merila, koliko želi bit s kom prepleten. Če sta si dva zelo podobna, potem se ne omejujeta, čeprav sta prepletena - ker itak rasteta v isto smer. kadar pa dva ne rasteta v isto smer, začne gotovo nekje šponat...
PS: TT, s kolegi/prijatelji,... pa jaz nisem imela teh problemov: če mi ne paše, rečem, omenim, da mi ne paše, pa je. Noben še ni zameril in niihče ni prišel, če sem rekla, da se mi pa danes ne da. Štekajo, saj majo večinoma tudi male froce;).
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|
|
|
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
) kolegov - enkrat sem se v pižami pojavila pred njimi: "O, a ti si pa že v pižami?" 
