ronja
|
Na nek način tukaj izobraženost je pogoj.
Nekdo, ki mu je pomembno samo to, kaj bo dal v usta, bo težko razumel, zakaj ti gledaš žužke (a sem si prav zapomnilauser posted image ), in četudi še lahko razume, da je to znanost, bo težko razumel, da ti v opazovanju celo naletiš na kakšen problem..
Zame je pomeben način razmišljanja, ki je veliko bolj pogost pri določeni skupini ljudi (naravoslovno usmerjenih) in veliko bolj redek pri zelo slabo izobraženih in pri ekonomsko ali pa zelo striktno družboslovno naravnavnanih. POvsod so izjeme in zato če bi nekdo z OŠ razmišljal tako in bi mi lahko sledil v mojih problemih, predlagal kdaj kaj pametnega,... me nič ne moti. Če bi isto naredil ekonomist, me tudi ne moti (vendar še nisem spoznala ne enega ne drugega takega primerka, ki bi se mu to zdelo zanimivo in bi tudi razumel, zakaj je kaj dobro in mi lahko pomagal v mojem razmišljanju. Zato sem pač z biologom, ziher je ziher).
Ni nujno, da je izobraženost pogoj....
ronja namreč piše tudi v tem smislu, da ekonomisti njenega gledanja v žužke ne razumejo, pa so tudi izobraženi......
Bingo. Izobraženost je samo ena skupna lastnost ljudi - verjetno bi lažje shajala z brihtnim naravoslovno usmerjenim gimnazijskim maturantom kot pa s stereotipnim ekonomistom.
Po njenih izkusnjah, ekonomisti imajo drugacen pogled na svet. Verjetno enako razlicen pogled na svet kot ga lahko generalno opazimo pri filozofih in fizikih; ceravno oba (in filozof in fizik) lahko medsebojno razpredata o tezavah pri raziskavah.
Prav gotovo - z vsemi inteligentnimi ljudmi se da v kaki temi dobro debatirat. Ni pa nujno, da o temi, ki mene zanima . In pač nekatere stereotipne poglede na svet lažje toleriram (beri: živim z njimi) kot druge, ker so mi bližje. S fiziki recimo se da super debatirat in debata se ne zaključi s tem, da je meni čisto brezveze, koliko bojo katere delnice šle gor, njim pa se zdi raziskovanje žužkov čisto aut.
Normalno, da imajo, če gledamo samo skozi proces oz. oči formalne izobrazbe ekonomisti, filozofi, fiziki, zdravniki, kuharji, šlosarji....drugačne poglede na neko določeno problematiko......
Zato pa obstaja neformalna izobrazba, splošna izobrazba ali kakor jo pač že imenujemo, ki "formalnemu izobražencu" omogoča, da vsrkava in se interesira tudi za stvari, ki jih ni pridobil skozi proces formalnega izobraževanja......
In če nek fizik ve edino in le razpredati o hitrosti padanja jabolka z drevesa, šlosar pa ne ve drugega kot o avtomobilskih delih razpredati, sta omejena res na ozek krog ljudi, s katerimi se lahko družita in ujameta......
Podpis tudi tu. Mene zanima zelo veliko stvari, par stvari pa res ne in bi zato težko živela z nekom, ki bi mu pa ravno ti dve stvari predstavljali cel svet in ga ostalo ne bi zanimalo. As simple as that.
kalbo, saj v splošnem se strinjam s tistim: važno, da imaš s svojo izobrazbo kaj počet, vendar se mi vseeno zdi super, da se ljudje včasih odločijo študirat (do katerekoli stopnje) samo zato, ker jih pač to veseli - čeprav ne bojo nikoli tega potrebovali... Pa tudi to, kdaj kaj rabiš, je precej variabilno: imam sodelavko, ki se je hotela po diplomi zaposlit, ni dobila službe in zato se je prijavila na mrja. Nikoli ni mislila delat dr., zdaj pa je ena najbolj uspešnih raziskovalk pri nas, ki ogromno počne s svojo izobrazbo. Sama tudi nisem hotela v zrak gledat po diplomi in sem šla zato naprej, na predavanjih me je opazil profesor in mi ponudil mesto. Super, ne? Če ne bi "kar tako za brezveze" delala dalje, pa bi zdaj delala nekaj, kar me popolnoma nič ne zanima - pač jest je treba... (res pa je, da je mene študij zanimal, pa da sem vedno vedela, da bi rada to študirala in da za to, kar bi rada delala, pač rabiš precej visoko izobrazbo, j* ga).
Se mi pa izobrazba nikoli ni zdela ne vem kaj, pač nekaj normalnega, kar pride, ko hodiš v šolo (tako je bilo že v OŠ in se do danes ni bistveno spremenilo). Jasno, da se moraš pomatrat, da narediš vse, ampak meni se je vedno to zdelo nekaj najbolj normalnega: da pišeš kontrolke, da greš delat izpit, da napišeš dr,... pač ko se vpišeš v šolo, je to tvoja naloga, ne?
Nekoč je bil vame precej zatreskan prijatelj, ki ni bil nič izobražen, je bil pa v vsem ostalem super fant (ok, ene stvari nisem preizkusila, pač pride to potem , ampak na splošno sva si bila čisto všeč, mislim fizična privlačnost, pa tudi sicer je res fajn človek, en bi mogla ene ornk napake najt na njem, da bi me res fejst motila). Ampak jaz nisem mogla bit z njim, ker enostavno nisem mogla debatirat z njim. Saj je bilo super, kako je včasih poenostavil stvari in mi je včasih dejansko pomagalo, ko sem si rekla: madona, saj res ni treba, da toliko kompliciram... Ampak vseeno: ne bi šlo, ne znam dobro razložit, ampak res ne bi šlo. Je razumel, sva kolega, zdaj je že izobražen (in poročen ), vendar kar se tega tiče pri meni ostaja isto: še vedno ne bi razumel mojih problemov in še vedno ne bi mogla bit z njim (tudi če bi si to zdaj želel). Enostavno drugo razmišljanje.
Pa čeprav se komot menim s čistilkami, kako se najlažje spuca tiste rise od gumjastih čevljev (mi je ena zaupala trik, hehe), ali kaj bomo jedli za kosilo, ali zakaj jih non stop menjajo, ali kako to, da me ni ponoči strah it z biciklom domov,... pa bi vseeno rajši živla z nekom, s katerim se lahko menim tudi vse tisto ostalo, kar mi veliko pomeni. Eno je družba, drugo je postelja, skratka . V družbi sem rada z vsemi, saj si tako širim obzorja, v postelji pa samo z enim - naravoslovcem, hehe.
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|
Natisni
