zaspancek1
|
IZVIRNO SPOROČILO: zmajaz Mamic, ki bi lahko dojile, pa ne želijo,... No ja, preveč poenostavljeno je reči, da bi vse tiste, ki ne dojimo (ker pač ne želimo), pa resnično lahko, če bi hotele. Zase lahko rečem le, da ne vem. Glede na situacijo pri prvem otroku (in poskuse dojenja), pa se mi zdi, da bi se morala kar precej namučiti. - Preden bo katera to komentirala - ja, vem, marsikatera se je tudi oz. se še vedno. Ampak moja odločitev je pač takšna, kot je - da se ne bom, ker se mi zdijo druge stvari pomembnejše. IZVIRNO SPOROČILO: zmajaz ...pač ne morem razumeti, zakaj mamica ne bi želela svojemu otroku ponuditi, kar je zanj daaaaaleč najboljše.... Sem prepričana, da je daaaaleč najboljše za otroka, če je mamica srečna, zadovoljna in z veseljem skrbi za otroka. A mislite, da otrok ne čuti vse tiste živčnosti mame, ki se v začetku večinoma pojavi ravno zaradi dojenja, poleg tega pa (citiram imunologa A. Ihana) "večji stresi pri materi med dojenjem prek stresnega hormona kortizola v mleku zavirajo dozorevanje otrokove sluznične imunosti". Torej Tisto najboljše, kar lahko nudiš otroku nikakor ni omejeno samo na dojenje, zato se mi zdi vztrajanje pri njem za vsako ceno totalna neumnost in otrok ima od tega bore malo. IZVIRNO SPOROČILO: zmajaz In večinoma je razlog, da ne želijo dojiti, ker se bojijo, da se jim bodo povesile dojke, pri tem pa ne upoštevajo, da se dojke sploh ne povesijo zaradi dojenja, ampak že zaradi same nosečnosti - ker se med nosečnostjo povečajo, potem pa nazaj zmanjšajo. Če je razlog v tem, potem se niti za nosečnost ne bi smele odločiti, ker po nosečnosti bo rezultat isti, če dojijo ali pa ne. Ne vem, če to res drži. Seveda se najdejo tudi takšni primerki (za tiste je res bolje, da sploh ne zanosijo ), vendar za ženske, ki jih jaz poznam, to ni igralo nobene vloge. Seveda pa lahko odgovorim samo zase. Zakaj ne dojim? Čisto na kratko - ker se mi nikoli to ni zdelo ne vem kako super, ker si ne predstavljam, da bi imela malega priklopljenega nonstop, da niti zadihati ne bi mogla, da bi morala prenašati tiste bolečine (že sicer imam precej občutljive prsi), da ne bi mogla pojesti kar bi želela (roko na srce, vedno se najde kakšna hrana, po kateri imajo otroci težave, pa četudi so to samo krči), da bi lahko dojila kjerkoli...Potem pa še to posiljevanje povsod. Če poslušaš vso to propagando, potem so dojeni otroci sami možganiski trusti, nimajo nobenih alergij, nikoli bolani, skratka popolni. No, kako je v resnici - eni so večkrat bolani, drugi manj, eni alergični, drugi ne,...skratka tako hudih razlik v primerjavi z nedojenimi otroki tudi slučajno ni (če bi sklepala samo po bližnjih otrocih, bi rekla, da je celo obratno, ampak to ni ravno reprezentativen vzorec ). Celo krče imajo lahko, čeprav je materino mleko najbolj prilagojeno ravno njim. Pač, tako je. In po natančnejšem branju raziskav na temo dojenje sem pač prišla do zaključka, da mi, če mi pač ni do tega, ni treba dojiti, pa zato moji otroci ne bodo oz. niso za nič prikrajšani. Če še zaključim moje heretično razmišljanje - tako pri dojenju kot pri hranjenju z AM so prednosti in slabosti in čeprav je danes prvo že skoraj glorificirano, mora odločitev za eno ali drugo biti prepuščena samo mami (in to brez vzbujanja karkršnihkoli občutkov krivde). Če si še enkrat sposodim besede zmajez (da ne boš mislila, da sem se spravila nate, ker se naslanjam samo na tvoj odgovor - si mi samo ponudila dobro iztočnico ), pomembno je, da mama ponudi otroku tisto, kar je zanj daaaleč najboljše - ljubezen in skrb (pa če to vključuje dojenje ali pa ne)!
|