zaspancek1
|
No, moje izkušnje so pa čisto nasprotje. Malega ne dojim, tudi prvega nisem, pa bi rekla, da sem resnično ena redkih. Pravzaprav ne poznam nobene, ki ne bi dojila oz. ni vsaj na začetku. Jah, sem jim pokvarila statistiko v porodnišnici , kjer doji oz. vsaj poskuša (skoraj) vsaka. V glavnem - že pri prvem (in tudi drugem) je navadno bilo eno prvih vprašanj: A dojiš? Še preden sem dobro odgovorila, sem že dobila "dobronamerne" nasvete v stilu, da bo že, samo sprostiti se moram, pa privaditi,... Pa sem bila po porodu kot rožica, daleč od kakšne živčnosti. Potem pa je navadno sledil začuden in potem očitujoč pogled in vprašanje: Zakaj pa ne? To je pa ja tako enostavno, praktično,... Kot da bi se morala zagovarjati Pač sem vedno povedala, da je flaška zakon in to je to! Tudi pri pediatru je bilo v začetku kar nekajkrat slišat: Aha, lepo je pridobil na teži, dojenje torej lepo teče,... Kasneje pa pride na vrsto še to: A izključno dojite? Nič ne dodajate? Skratka - po mojih izkušnjah se danes od mam obvezno pričakuje, da bodo dojile (nujno pol leta ali pa še dlje, vendar bog ne daj po enem letu ). Tiste, ki ne, jah, te s(m)o pa res čudne, lene, egoistične,...Tiste, ki pa dojijo še po enem letu, so pa tudi čudaške in bolestno navezane na svojega otroka,... Kakorkoli že - to je stvar osebne odločitev, kaj si drugi mislijo - za to ti mora pa po domače dol viset
|