mamamajča
|
IZVIRNO SPOROČILO: melita73 Mamamajča, šele sedaj sem videla, da imava midve skoraj do datuma enako stare otroke :) je pa danes zatišje tukaj, a ste vse, ki ste še 2 v 1 rodit? Pa res No, končno mam malo več časa, mulčka spita, ati pa popiva Pač, kot je v navadi, "zaliva" otrokeca, da bo le zdrav Hmm, torej, moja porodna zgodba: Najprej sem se že zjutraj skregala s taščo, ali bolje rečeno ona z mano, jo odslovila iz svojega življenja in moram rečt, da sem takoj za tem povsem pomirjeno zaštartala v dopoldne- kot da bi se znebila velikega bremena. Cel dan smo preživeli doma, bil je en res krasen dan, z Markijem sva barvala, jaz po steni, on po listih, nato pa smo vsi trije delali tempera odtise dlani v Brinovi sobi Popoldne mi je bilo nenormalno slabo in zvijalo me je, tako da sem zadnje ure popoldneva preživela na WCju. Okrog 18h so se začeli močni popadki, sicer še neredni, ampak izjemno intenzivni, zato sem spakirala Markija in ga je moj odpeljal. Popadki so postajali vse bolj redni in boleči, ob 21.30 sva se odpravila. Pot je bila nevzdržna, hudo je bolelo, ti pred Ptujem me je začelo zvijati na 4 min in ve enem hipu sem rekla, da ne bova prišla do P. No pa sva. Že takoj sem rekla, da bom bruhala, pa je babica vztrajala, naj se najprej preoblečem. No, sem se poskušala, pa sem se zbruhala kar vmes med preoblačenjem. Pa lepo sem ji rekla, da ne bo šlo! In s tem bruhanjem se je nekako začelo vse umirjati. Popadki še vedno boleči, ampak vedno bolj neredni. Ves čas priklopljena na ctg, ki je pridno risal popadke, različno intenzivne, ob pregledu odprta za en prst. Vse to okrog 23.00. Ob dveh ponoči so poslali mojega dragega domov, češ, da do jutra ne bo nič. Noč nekako preživim, zaspati nisem mogla kljub injekciji, ob 7. pred menjavo me pregleda in še vedno nič odprta. Kaj zdaj??? Babica, ki je prišla zjutraj v službo, je poklicala zdravnika, da me pregleda in izjavila, da najboljše, če me še pošljejo domov, ker ne bo nič. Hudo, nisem mogla verjet. Ob 9 sem poklicala dragega nazaj, ob 10.00 pa se le odločijo, da mi dajo umetne popadke. Od tu naprej je šlo vse ekspresno. Ti popadki so nori, nekako sem jih peživljala na boku, na hrbtu pa me je zagrabil krč kar po celem telesu. Nenormalno boleče. Nekaj min čez 11. mi je predrla mehur, naslednjih nekaj popadkov sem predihavala na tleh tako, da sem počepnila, zadnje pa na postelji in zelo hitro je bilo konec. Med predzadnjim pritiskanjem je babica kričala, da je otrok v stiski, da se mu slabo godi. Čisto sem se prestrašila in vse se mi je kar stemnilo. Brin se je rodil popolnoma temno moder, ni mogel zadihati- imel je zelo kratko popkovino, zaradi česar ga je vleklo nazaj. Prvo oceno ima 7, zdaj naju ta kratka popkovina spremlja v vseh papirjih, ki sva jih dobila. No, pet min pozneje je dobil že 10. Šivana sicer, ampak ni prehudo. Če strnem- porod je bil neverjetno boleč. Proti prvemu takšen, da sem kar rekla, da se tega ne grem več. Hudo je bilo, predvsem tisto obdobje odločanja, me poslat na oddelek in čakat, ali me poslat domov in čakat naprej...... Čeprav bolj boleče, kot z lastnimi popadki, vseeno daleč najboljše tako, kot je bilo. Presrečna sem bila, ko je bilo vsega konec vendar cel naslednji dan še precej slabotna. Danes sva oba v redu in tisto, da se tega ne gremo nikoli več, je tudi malo izzvenelo
|