Bakfark
|
IZVIRNO SPOROČILO: liliana Zaposleni v javnem sektorju nekako nočete razumeti, da se je zgodila kriza......ki ni samo v Sloveniji, ki je zajela ves svet.....in kar je še bolj pomembno, ki je zajela vso EU......in ker Slovenija ni samozadostna in je pretežni izvoznik, njeno gospodarstvo pa je temeljilo na gradbeništvu, katerega pa je kriza spet najbolj prizadela......je pač počilo......in pokanje še ni končano...... V bistvu sem zaposlen v privatni firmi, fizična oseba je 100% lastnik. Gospodarska kriza je priročen izgovor za vsako poslovno potezo. In res je, udarja na vseh straneh. Gradbeništvo, ki ga omenjaš, pri nas ni bil izvozna branža. Ko smo že pri gradbeništvu, znana je shema po kateri so naši gradbeni giganti v nizki in visoki gradnji skrbeli za dobičke. Na javnem razpisu izbrani ponudniki so projekti obvezno končali z večimi aneksi k pogodbam, ki so na koncu zneskovno enormno presegale začetne pogodbene cifre. Po principu daj nizko ceno, da boš izbran potem pa tolči aneks na aneks na aneks... v nedogled če je treba. Itak nobeden ne bo videl, itak vsem gre lepo. Jaz sem cel čas zaposlena v gospodarstvu.....in do izpred treh let nam je tekel med......in potem se je zgodila kriza.......ki smo jo v našem podjetju, ker delam pač v multinacionalki.....občutili dokaj zgodaj.....in prvi ukrep je bil "ukinjeno poviševanje plač za dve leti", pa smo vsi imeli v svojih pogodbah zapisano, da se plače povečujejo.....vendar, ker se delavec v gospodarstvu vseeno bolj zaveda, da je lahko jutri na cesti in nekako "bolj diha skupaj s firmo" kot delavec v javnem sektorju, smo se vsi strinjali s tem ukrepom.....nismo ravno skakali od sreče, ker je naš odsek vseeno presegal plane in posloval z dobičkom......drugi odseki v firmi pa niso in teh je bilo več......vendar smo se vsako leto bolj zavedali, da so pač taki ukrepi nujni......če želimo kot firma preživeti in če želimo kot delavci obdržati službo.... Pri nas je bil prvi ukrep "zaenkrat ne bomo odpuščali, vam pa znižamo plače za 10%, ker slabo delate". Prvi apel je bil, da se maksimalno posvetimo delu, ki smo ga do takrat opravljali več kot optimalno. Pripadnost firmi naj bi se kazala v odpovedovanju pripadajočemu dopustu. In smo se strinjali, valjda, samo da ohranimo službe, če bo to rešilo firmo, ni bilo dileme. Naslednji ukrep je sledil nekaj mesecev kasneje, ponovno zniževanje plač naj bi ohranilo delovna mesta, al` nižje plače ali odpuščanje. Druga reakcija zaposlenih je bila "nam nekaj tu smrdi". Tretji ukrep je bil masovno odpuščanje, kljub prvima dvema sprejetima ukrepoma, ki bi ta tretjega, najhujšega, ki se je kasneje vseeno udejanil, preprečila. Tukaj folk prešalta z miselnostjo: "Ne moreš ti mene tako slabo plačat, kolikor malo lahko jaz delam!". Jaz to vidim tako - neko proizvodno in/ali montažno podjetje ima veliko število fizikalcev na eni, ter pripadajočo upravo na drugi strani. Jaz, kot del uprave suportiram proizvodnjo, montažo. Tako kot to počne tisti v projektnem, tehnološkem, planskem, komercialnem, finančnem, računovodskem delu. Vsi mi smo na nek način tisti nepotrebni, udobni del podjetja, t.i. elita, ki je varno skrita na toplem in žuli svoje ritke. Vendar brez suporta ni niti proizvodnje, brez nabave in komerciale lahko narediš en izdelek moj k, če ne dobiš posla, splaniraš prozivodnjo, sprojektiraš izdelek, spraviš material pravočasno pod streho, pridobiš potrebno orodje in material za izdelavo, vse to lepo zapakiraš in spraviš do kupca, od njega izterjaš denar in z istim razdeliš plače in ostanek pravilno naložiš. Skratka, proizvodnja naj poteka popolnoma nemoteno, v optimalnih okoliščinah, za kar prvenstveno naj skrbi uprava. Gre za vzajemni učinek. Mi njim, oni nam, istočasno vsak sebi - delaš zase. Drugi brez drugih smo edino sami sebi namen s končnim rezultatom ničla. Podjetje kot homogen organ. Vidiš vporednico s širšo družbo? Management naj išče prave smernice in razmišlja dolgoročno in velikopotezno. Kar ne pomeni, maksimiziraj dobiček na kratki rok, za jutri pa me boli k. In tukaj nastopi problem. Krizni management. Anticipacija najslabšega možnega scenarija za ustrezno reakcijo v prihodnosti. Da bi se lahko naredila korekcija. Ta zgleda nekako tako, če ne bo šlo, bom pa firmo prodal, kaj bo z ljudmi, tistimi iz proizvodnje in tistimi iz uprave, ni več moja stvar. Moja rit je polna in jaz lahko po mili volji serem kadar hočem in po komer hočem. Pa ne zdaj spet prosim, da se deli delavce na tiste v JU in v gospodarstvu......samo, ko delaš v JU se ti nekatere stvari zdijo samoumevne.....kot je plača vsak mesec na točno določen dan, zaposlitev do penzije.....v gospodarstvu pa je vse to spremenjljivo.......in je zato tudi za delavca v gospodarstvu bolj sprejemljivo......in se mu zdi nekako precej ne fer, od delavca v javni upravi pričakovati, da se pa bo njegova plača zvišala, če so v sektorju, iz katerega se javni sektor napaja zaradi krize resni problemi....... In verjamem, da je težko sprejeti nekaj, kar te osebno prizadene.......še posebeno, če je prej 20 let to bila konstanta v tvojem življenju....... Zakaj ne skrajšaš malo teh pikic?
< Sporočilo je popravil Bakfark -- 30.9.2010 18:01:32 >
|