Bakfark
|
IZVIRNO SPOROČILO: Frodo Bisagin Ljubosumje je strah, da te bo zapovedani druzbeno ustoliceni moski, edini, ki lahko pprezivlja druzino z zeno (sluzkinjo vred) zamenjal. Ce te zamenja si itak manj vredna od psa ali macke. Druzbeni produkt bo verjento ljubosumje. Pravzaprav vse kar ni instinkt je druzbeni produkt. In še moška verzija: Ljubosumje je strah, da bo zapovedani družbeno ustoličeni moški, edini, ki lahko preživlja družino zamenjan. Če je zamenjan, je itak manj vreden od psa ali mačke. Edino pristno človeško čustvo naj bi bil strah. Ljudje smo subjekti in objekti želje, želimo in smo želeni, pri čemer je objekt naše želje zmeraj nekdo ali nekaj, ljudje, stvari, stanja, in želja je zmeraj v zvezi z zadovoljitvijo naših potreb. In strah je vedno v povezavi z ohranjenjem sebe, zaščito pred resnično ali namišljeno nevarnostjo, ki je usmerjena proti nam. Doživljanje nevarnosti je popolnoma subjektivna stvar, stvar presojo posameznika, tako kot je tudi od posameznika odvisno koliko je njegova potreba in njena zavodoljitev v povezavi z nekom/nečim kar nismo mi. Otrok se lahko nauči, da je kos kruha v njegovih ustih odvisen izključno od matere in očeta. Njegova lakota bo v tem primeru potešena samo pod določenim pogojem. Če staršev ni v bližini se pojavi efekt strah pred lakoto. Če ga naučiš, da si kruh lahko odlomi sam tega efekta nejverjetneje ne bo. Vsi odrasli so nekoč bili učeni otroci. Vsi mi potrebujemo nekoga ali nekaj, ki nas dopolnjuje nam omogoča ali lajša življenje, nismo torej samozadostni. Razlike so samo v tem koliko široka je lepeza teh naših želja, koliko širok je asortiman teh virov zadovoljitev. Ali je naše gledanje, poslušanje, pogovarjanje, smejanje, jokanje, jesti in piti, tekanje, seks v povezavi samo z eno osebo, stvarjo ali pa nam okoliščine in naše dojemanje okolice omogoča, da nam za to služi večje število oseb, stvari itd. V kolikor so ata in mama/naša družina/naša vas/ulica/pokrajina/mesto/domovina/kultura/nacija/rasa edina, ki ji je vredno zaupati se bo pojavil strah pred drugim, drugačnim, ki nam ne pripada. Ali je za kavkaškega pastirja abnormalno da vzpostavi emotiven odnos z eno izmed ovčic??? Ajde, drugače vprašam, kdor je gledal Cast away, Brodolom s Tom Hanksom v glavni vlogi, ali je njegov emotiven odnos z odbojkarsko žogo Wilson normalen ali gre za duševno bolno osebo (tisto česar nismo videli in nam je oko kamere spretno prikrilo, bi recimo lahko bil spolni odnos med njima)??? Ali se civiliziran človek ni enostavno znašel v okoliščinah padca vseh civilizacijskih pogojev, norm in se preprosto iz potrebe po preživetju prilagodil okolju v katerem se je znašel??? V družbi norcev je normalen človek največji norec. Nazaj k ljubezni - monogamiji in ljubosumju. V kolikor se znotraj odnos dveh oseb pojavijo ključne razlike v dojemanju stvarnosti bo to problem za oba. V kolikor se ena oseba fiskno veže na eno osebo/stvar kot izključni vir zadovoljitev vseh svojih potreb, bo verjetno čutila močno čustvo strahu v okoliščinah, ki jih smatra ogrožujoče v smislu izgube tega vira. Kot problem, strah in ljubosumje na in pred njimi se pojavijo vse možne osebe, stvari, dogodki, situacije, ki se kot takšne razumejo kot poseg tujka med njih in njihov objekt. Pri malih otrocih je to običajno brat, sestra, mama, ata, ki si prav tako želi tega kar mi. Kasneje, v odraslosti so to drugi ljudje, običajno osebe nasprotnega spola, hobiji itd, ki drugega običajno prečijo v totalnem odnosu dveh ljudi. Posesiven človek je lahko srečen edino v popolni simbiozi z drugim. Vse kar lahko ogrozi popolno stanje sreče se pojavlja kot grožnja, ki jo je potrebno izločiti. Iz strahu pred preživetjem. Iz strahu pred tem kaj se mi lahko zgodi, če nekaj kar visoko vrednotim izgubim. Strah v takem primeru je namišljen. V lacanovskem jeziku, ujet v trdo okovje fantazme subjekta, ki sicer hrepeni vendar ne upa. Močnejša kot je ta fantazma (govorimo o idealih, ki so v naših glavah) močnejša sta tako želja kot strah. Oni dan je nekdo na neki drugi temi rekel, v vsem svojem obupu in izgubi vere v dobrega moškega: "Ali kje tam zunaj sploh obstaja pravi moški?" Pa je v bistvu ta oseba govorila o nezaupanju v partnerja, ne v neko abstraktno vlogo, temveč konkretno osebo z glavo in brado, imenom in priimkom. Ta kurčev PRAVI MOŠKI!!! Ta klinčeva fantazija, da nekje obstaja nekdo, ki nam je dobesedno pisan na kožo, naš alt_er ego, utelešenje projekcije našega ideala. Razumite, da tukaj ne gre za ljubezen do osebe, temveč ljubezen do samega sebe, lastnega ideala namišljeno utelešenega v drugi osebi. Vsa stvar ljubezni je ravno v tem. Običajno ljubimo drugega dokler odgovarja našim kriterijem. NAŠIM kriterijem. In ko s končnim soočenjem z bistvom drugega pade, se razblini ta naša fantazija, nam od drugega preostane še samo travma. V praksi dokazano milijonkrat. Tisti, ki je do včeraj bil bog je danes navadna smet. Le kaj sem v njem/njej videl/-a??? Drugi so odgovorni za mojo srečo. Drugi so odgovorni za obstoj mojega lastnega ideala. Problem v kolikor zadeva drugega, kot del tega ideala, ker predpostavlja drugega kot sposobnega, dolžnega in odgovornega popolnoma se podrediti želji prvega po tem idealu, vrednoti. Skratka, ljubim te dokler igraš točno določeno vlogo, ki si jo želim, bentim in ljubosumen sem samo takrat dokler je ne igraš točno tako kot si želim in navadna smet postaneš, ko je več nisi pripravljen igrati, kot si želim.
< Sporočilo je popravil Bakfark -- 20.9.2010 10:16:45 >
|