sirenetta
|
Evo mene - Sirenetta is back! 
Punce, najprej hvala vsem za čestitke! 
Vsem želim lepe praznike in tistim, ki že cartate veliko užitkov v materinstvu, tistim, ki nestrpno čakate pa, da bi kmalu spoznale svoje male sončke!
Jaz sem svoje najlepše darilce v naročje 29.03. ob 23.16, torej 44 minut pred svojim uradnim rokom 
Porod je bil tak kot bi si ga verjetno vsaka želela.
No, po tistem ko sem se oglasila, so tisti easy popadki trajali še cel popoldan skozi nekje na 7 minut. Ker nisem imela pojma, kako naj bi zgledali pravi popadki (prvič rodila samo z umetnimi), smo se okoli 19h se šli pokazat, CTG ni beležil nič oz. komaj da kaj, Deisinger me je pogledal in naj bi bila 1 cm odprta ali po domače povedano zaprta.
Sem vprašala kako, če pa sem bila prejšnji petek na pregledu in sem bila odprta 1 cm in pol. Pa se je babica pohecala, da gospa se zapira namesto odpira  .
In nič, ker ni bilo nič ne odpiranja ne popadkov, smo se odpeljali lepo nazaj domov.
Ura je bila 20.00 in po poti sem se še z mojima dvema fantoma menila, če bomo naredili palačinke za večerjo.
In evo ti ga se pripeljemo mi domov, ura 20.20 in mene začne zvijat in žgat v križu (evo jih, now i know, pravi popadki!). Se grem noter malo zleknit, da bo kao manj bolelo, ma je bolelo ko sam vrag. Pa grem pred Tv da se malo zamotim...nič boli vedno bolj in žge v križu.
Ob 21.30 nisem zdržala več, pokličem mojega, naj me pelje nazaj gor. Dokler smo se spokali od doma je bila ura 22.00, moj pičil po cesti in jaz mu še govorim, naj ne divja, da saj ni panike, saj se ne mudi. Pridemo nazaj v porodnišnico okoli 22.30.
Tokrat me je sprejela Nata! Me priklopi na Ctg. Odprta samo 2 cm. Me miri, mi pokaže dihanje, mi pomaga se sprostit - sem bila vsa trda od bolečine. V roku par minut se mi izlije celo morje plodovnice, lilo je iz mene. Ni bilo časa niti za klistir, obrila me je kar tam na Ctgju.
Gremo v porodno okoli 22.45, me pogleda še enkrat odprta 5 ali 6 prstov.
Ostanem sama za nekaj minut, ker je sprejemala še eno nosečnico v sosednji porodni. Naenkat začutim, kako mi dete potiska navzdol. Pokličem babico, pride pogleda in se zadere: "sestra, porod bo! hitro pripravit se za porod! pokličite Deisingreja"
In v hipu ene tri sestre okoli mene, mi govorijo, kako naj porivam in kako naj diham in ne vem kaj, nisem štekala več nič, kaj kdo hoče od mene
Se nekaj trudim porivat, ma nisem sploh štekala kako z vsemi tistimi navodili, ki sem jih dobivala v stilu "vdihnite, zadržite dih, zaprite oči, pritisnite, ne dihat..."
V enem petem poskusu zacvilim vsa jezna: "Če pa ne gre!!! Ma ne greeee!!! Ne gre, ne greeeeee!!!!...."
In v tistem slišim vse tri sestre okoli mene: "Bravo!!!! bravo bravo, pridna, evo, je zunaj!!!!" in prileti moja punca ven!
Od daleč zaslišim glas Deisingerja: "Deklica je."
Samo kar nisem verjela, prva stvar, ki sem jo rekla je bilo: "Kaj sigurno, da je deklica? Kaj res je deklica?"
In me je sestra malo dvignila, da sem jo pogledala, ko je ležala gola na mojem trebuhu in se sama prepričala, da je to res moja mala Evelin
Vse je bilo tako lepo in tako expresno - sprejem ob 22.30, deklica je bila zunaj ob 23.16! Veni vidi vici
|
Natisni
...smo tudi pri aprilčicah že kar malo nestrpne se mi zdi...bi rade vse neko akcijo, pa smo še vse kinderjajček
ter čim manj joka in veliko prespanih noči!!! 
Če bi bili še nekaj dni gor bi že smučala samostojno
. Sem se skor požrla od jeze. In pol itak cel jutr kličem v Izolo in se nihče ne javi, tako da sem se pol usedla v avto in zapeljala do izole in sem dobila novi datum za v petek. sem takoooooooo vesela. 
vejo. 
