lottyka
|
Pozdravljene,
Da se malo oglasim, da ne pozabite čisto name. Mi se še navajamo malo en na drugega, Žan je res tok priden, samo je, spi, kaka in podira kupčke . Jaz pa se tudi počasi sestavljam nazaj skupaj, čeprav sedim še ne, gre pa počasi malo na bolje.
Torej porodna zgodba:
Kot veste me je že v četrtek prebudila bolečina in krvavitev in nato zvijanje cel dan, zvečer sem šla v P, CTG nič pokazal, odprta tud skoraj nič. Nato je sledilo zvijanje celo noč in celo jutro. Zjutraj sem doživela še manjši izpad joka, pomoje od utrujenosti. Ob 11.30 pa me je začelo na polno zvijat in ob tretjem takem zvijanju mi odteče voda. Grem v kopalnico, se uredim in gremo v P. Po poti dobim takoj na polno popadke dva na 5 minut in nato že na 3 minute. Moj me da ven pred vhodom in gre naprej parkirat, še vpraša me ali vzame torbo in jaz mu suvereno rečem, to bo še trajal, predno jaz opravim klistir boš ti že šel po torbo pa še za kavo boš mel čas. Parkiraj pa prid mi pomagat da prilezem do not. Na hodniku me vidi sestra iz sprejemne in reče "O vi ste pa za k men, vas kar počakam, sam do sem boste pa mogla pridet", pridem not, brez čakanja, direkt k zdravniku in odprta 7 cm, tko da sem dobila kar haljo za preoblečt. Me dajo pol na CTG, dobim tak popadek da me je kar metalo po postelji, CTG pa kaže 17-20 torej nič. Gleda sestra mene, CTG, pa mene pa se odloči dajte tole kar odklopit pa jo peljite gor. Pridem gor, vmes se ustavimo da se moj preobleče ampak se je sestra odločila da ga ne bomo čakal, je baje prepočasen , da pelje mene gor in pride nazaj po njega. Gor me peljejo v kopalnico, rečem a zdej pa klistir, pa mi reče kakšen klistir, vi boste rodila zdej. Pa se še nekaj hočem prerekat, da jaz pa bi vseeno klistir, pa ne popusti, tako da sem bila deležna samo britja in pa kratkega tuša. Nato prideva končno v porodno, namestijo ctg, katerega noben ni gledal, je imela babica skoz roko na trebuhu in spremljala popadke čez trebuh. Seveda je bilo prepozno za epiduralno, tako da mi nastavijo kanal in dobim flašo proti bolečinam, ki ni prijela nič. Je bila ravno smena, pa slišim prvo babico kako rukne drugo, lej flašo, kok je steklo, pa glej njo budna kot čuk, zdej bi mogla že odtavat. Ampak meni ni nič prijela. Dobim masko, ki je tudi larifari, ne prime sploh, edino mogoče psihološko da se z nečim zamotiš vmes, da imaš kaj za počet. Vmes sem začela zgubljati moč (jedla nazadnje v četrtek) tako da so mi dali še glukozo, pa me tipa in pravi da nimajo moji popadki dovolj moči, da če se strinjam da mi dodajo umetne. Tako da dobim spet flašo, Mene osebno niso boleli nič bolj kot moji popadki, le malo bolj pogosti so bili na začetku. Potem pa so se začeli potisni popadki, ki jih res ne moreš zgrešit, in potem so se komplikacije začele. Začnemo potiskat, babica nekaj gleda noter, gre ven pripelje drugo babico, tudi ona gleda not in otrok ni nekaj prav obrnjen. Dajmo mu čas da se obrne in gremo 5 popadkov na levem potiskat, 5 na desnem, 5 na levem, 5 na desnem, na hrbet pogledat, ponovi vajo, 5 potiskat na levem, 5 na desnem,.... Po več kot 1 uri potiskanja men spet poidejo moči, ji rečem da se mi zdi da popadki nimajo več take moči kot so jih imeli prej, mi reče da se tudi maternica lahko utrudi. In nadaljujemo 5 na levem, 5 na desnem,... Potem gre ven, pride nazaj in za njo še 4 babice in gremo na hrbet, 3 in moj me držijo, ena na trebuh, moja babica pa spodaj, 3 popadki in je bil ob 17.14 zunaj, jaz pa rezana do konca. Tudi Žanu se kar pozna težek porod, ima malo krvavo učko, veliko buško na glavi, ki naj bi jo imel še dolgo časa in pa podplutbo na glavi, ki pa je že skoraj zginila. Jaz pa lahko danes končno rečem, da se malo izboljšuje, čeprav sedim še ne, gre pa na bolje. Tako da še malo pa se vam aktivno pridružim nazaj pri čvekanju.
Tako evo, taka je moja porodna zgodba. Drugače pa se polno dojimo, mleka imam dovolj še za 3 zraven, tako da mi delajo prsi kar problem, ker so prepolne in bolijo. Tako da si jih moram občasno kar malo izčrpati.
Drugače pa vidim imamo cel kup novih Novemberčkov, kako lepo. Tud Renesme vidim, da je že rodila. Čeprav sem uradno sedaj Oktoberka, bi vseeno ostala med vami, ker po duši se počutim čist Novemberka.
ČESTITAM VSEM NOVIM MAMICAM!!!
Se še oglasim, tiste ki greste v Rim pa srečno in brez strahu. Ko se začne dogajat itak ni časa za nič, tud za strah ne.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. Samo imam pred rojstvom še zadnje razvajanje danes - nohte, manikura jupiii 
) in kako lahko pozabiš v štacuni celo škatlo mleha 
no mojmu to rata 
si grem skuhat pa še eno zavas 
prinesla domov. Potem sem se obrnila na levi bok in gledala posteljico, ki stoji zraven mene in so bili taki prijetni občutki, da pa človek res ne more zaspat 
Se moram spravit nekaj delat, da se spravim malo k sebi 
.
je pa še vedno zelo živahen. 
. 
