jeannetka
|
Dalia...pa naj še jaz delim mojo izkušnjo s teboj. Pred dobrim letom sem se preselila k fantu (1000km) stran, v novo deželo, v kulturo, ki mi ni bila poznana, v deželo s popolnoma zakompliciranim tujim jezikom,... Pred selitvijo sem bila vsa navdušena in sem mirila fanta pred vsemi strahovi, ki jih je sam imel. Bila sem prepričana, da ne bo težko. No, moji domači so bili žalostni, ker smo zelo navezani in smo veliko časa preživeli skupaj in si v glavnem bili na razpolago ob vseh mogočih in nemogočih urah (kljub temu, da smo že živeli samostojno življenje, stran od maminega gnezda). Na dan selitve je bilo kr čustveno napeto (jokanje). Začetek življenja tukaj je bil daleč od idelanega kot sem si jaz zamišljala. Veliko prilagajanja in kompromisov, veliko pogovorov o načinu življenja tukaj, kar je njim "normalno" in kaj ne,....Začetek je bil zelo težak, predvsem ker sem zelo trmast in strog človek, a sčasoma sem se omehčala, pustila ljubezni do sebe, postala manj težavna, si pustila dopovedati, da pa vsi ne živijo tako kot se živi v Sloveniji in takrat so tudi dnevi postajali vedno lepši. Ker zaradi oddaljenosti nisem velikokrat doma (2x na leto) in ker zaradi financ moji še niso prišli k meni, mi je velikokrat hudo, ker jih ne vidim, ker nismo pogosteje skupaj in jih še zmeraj pogrešam, a se zavedam, da sem to storila, ker sem si želela in v bistvu sem tukaj zelo srečna. Se mi pa zdi normalno, da sem kak dan žalostna (npr.za rojstni dan moje mama, za kak drug praznik,...), da jočem in sem obenem vesela, da imam tako zlatega partnerja, ki me razume in mi v teh dneh nastavi ramo in me potolaži. Naj še dodam, da živima s partnerjem oba oddaljena od svojih družin, da še zmeraj nisem našla službe, da mi je njihov jezik zelo težak, da so ljudje tukaj zelo hladni, da mi ni uspelo najti kake prijateljice in sem veliko sama, ker je partner v službi čez dan....vem pa, da če bi lahko še enkrat izbirala, bi se odločila enako. Dneve si zapolnim s kuhanjem, z izdelovanjem raznih ročnodelskih stvari za domače, za dom, za nečaka,...s sprehodi, z nakupovanjem, branjem, telovadbo,... Je pa res, da me skrbi, kako bo, ko bova imela otroke in ne bo babic ali tet, ki bi nama pomagale,...Ampak vem, da bova tudi to dala skozi. Upam, da čimprej porihtaš stvari v sebi in da začneš živeti srečno in optimistično s partnerjem, ki te očitno ljubi.
|