ronja
|
Hm, vsi imate svoj point, ampak vseeno se najbolj strinjam z milijonarko. V naravi bi ostali v istem plemenu/tropu/kardelu (kakor hočete rečt tistih skupnostim), vendar bi si naredili svoje gnezdo. To je logično. Lahko bi bilo pa gnezdo blizu primarnega, če bi prostor to omogočal. Ne bi pa starši preveč pomagali pri gradnji gnezda, ker bi verjetno imela še kakega potomca za vami.
Tako da, kakorkoli obračate: naravno je imet svoje gnezdo - in pomagat članom svoje družine in potem še razširjenega plemena, kar bi bilo danes pojmovano kot krog prijateljev in sodelavcev - pač ljudi, s katerimi imaš nekaj skupnega in preživiš nekaj časa skupaj. Ker se ta pomoč naravno gledano splača - lažje preživimo, če si pomagamo. To še vedno velja, tudi za brate in sestre in starše in vso razširjeno družino. Vseeno pa imamo vsak svoj brlog. Če je to zg. štuk mansarde in se vsi strinjajo, neka, zakaj pa ne? Ampak avtorica pač nima te situacije: ona ima možnost živet z izbranim samcem v skupnem njunem gnezdu, ki pa pač ni blizu njenega primarnega gnezda. Zdaj: ali najde drugega samca, ali pa gre probat, če bo s tem funkcioniralo.
Še odgovor dalii: tudi mene bi bilo strah it po pol leta zveze živet 2oo km stran, pa pri teh letih sploh nisem živela s starši (ker so se pri nas starši odselili iz brloga - eden po eden)! Ne poznata se še prav dolgo in ne veš, kako bo tam in seveda te je strah! Ne pomeni pa to, da se ne splača probat - navsezadnje tam imaš delo preko študenta, ki te ne veže in si še vedno lahko premisliš in prideš nazaj, če se stvari ne izidejo.
Mogoče si začni delat plane b, c, d,... Tako se boš mogoče počutila bolj varno, ker boš vedela, kaj boš naredila, če stvari ne bojo šle po načrtu (a). Torej: če bo prehudo, se lako vedno vrneš domov, se dogovoriš s starši, da ti začasno še pustijo tvojo sobico za vsak slučaj, recimo. In veš, da imaš vedno pot nazaj. Saj zdaj to ne pomeni, da boš svoje starše pokopala. Jasno pa, da se boste manj videli. seveda ti je zato hudo, če jih imaš rada, hkrati pa ti bo to prineslo obilo lepega: lahko boš prvič v življenju ogranizirala sama s partnerjem vajin dom: kje bo kaj, kako bosta obnovila stanovanje, kakšno pohištvo si želiš, lahko boš imela ljubljenčka, če ga doma nisi smela imet, itd... Naredi si seznam plusov. Poleg tega, da boš lahko več s fantom, boš lahko tudi o več stvareh odločala. To je veliko, da ti ogromno svobode - svobode odločanja o sebi in svoji okolici.
Različni ljudje smo: ene je strah na začetku, predno udejanjimo spremembo, ker si takoj predstavljamo vse najhujše, kaj bo prinesla, pa jo vendar naredimo, ker vemo, da za nekaj je pa dobra in potem vidimo, da sploh ni tako slaba, kot se nam je zdelo (tako je bilo pri meni s službo: se mi je zdelo, da bom crknila od rutine, če bom morala vsak dan ob isti uri na šith - pa nisem in zdaj, v trenutni situaciji z dvema malima pamžema, pa ugotavljam, da ima to tudi ogromno plusov!)
Drugi se vsi veseli zaženejo v spremembo in mislijo samo na to, kako bo vse lepo. In jim včasih to da poleta, da res vse krasno zrihtajo, nemalokrat so pa razočarani. Tako da ni nič narobe, če te je pač prej strah.
Sicer pa se strinjam tudi s tistimi, ki jih malo skrbi pretirana navezanost na starše (in staršev nate). Po eni strani je razumljiva in normalno, da je tudi staršem težko kar na vrat na nos sprejeti, da bojo hčeko namesto vsak dan, videli 1x na mesec. Ampak po drugi strani pa da te to pahne v depresijo, vseeno ni normalno.
Navadno pri selitvah ti mora naredit en klik v glavi- pri vijoličarki je bil to pralni stroj, pri meni se je kar brat odločin namesto naju, kdaj je najino stanovanje vseljivo in me v bistvu vrgel ven (oz. je oddal mojo sobo ), kar je bilo nepraktično, ampak sva se pa prej vselila zato. Vse ma svoje pluse.
Glede na to, da imaš blago depresijo (če bi bila zelo huda, bi bila ves čas na zdravilih), je velika verjetnost, da so razlogi bolj psihogeni kot kemični (ker bi ti primanjkovalo določene kemične substance, kar je navadno pri močni obliki depresije) in bi se dala pozdravit z dobro psihoterapijo. Tam bi verjetno nehala idealizirat svoje starše in otroštvo, kar imam občutek, da zdaj počneš. da se bojiš odrast in ti je zato pri starših najlepše. Ampak ti povem, da je lepše bit odrasel, v svojem brlogu .
doma so me / me imajo radi, to je lepo. No, morda malo pretiravajo, so pač take vrste ljudje, ki se malo težko navajajo na spremembe, ampak enkrat mora priti do tega, zaradi te njihove žalosti pa ne bom spreminjala svojih načrtov za prihodnost.
Takole nekako.
problem pri tem, da spreminjaš svoje plane vsakokrat, ko se počutiš nesigurna, je to, da imaš vsakič potem manj samozavesti - ker ti ni uspelo nekaj, kar si si po eni strani zelo želela. In še huje je zavedanje, da ti ni uspelo zaradi tebe same - ne zato, ker ne bi našla službe (ala zunanji dejavnik), ampak zato, ker si se ti ustaršila. zato je včasih boljše naredit napako in it k narobe človeku živet, videt,d a to ni to in prit nazaj, pa vsaj imet izkušnjo in pogum, kot pa čakat doma, kdaj boš bolj samozavestna. Ker to postanemo z izkušnjami, ne s časom.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
se podpišem
.
. 
