Strah pred selitvijo (Polna verzija)

Forum >> [Partnerstvo] >> Družina in partnerski odnosi



Sporočilo

dalia8184 -> Strah pred selitvijo (3.8.2010 19:42:11)

Pozdravljeni!

Stara sem 26 let, s fantom sva skupaj pol leta, se dobro razumeva in vse je ok. Ker sva oba dovolj stara in ker je med nama 200 km razdalje, sva razmišljala, da bi se jaz preselila k njemu. Namreč, on ima tam redno službo (družinska firma) in svoje stanovanje (ki bi ga bilo sicer treba precej obnoviti), jaz pa živim pri straših in delam še preko študenta. Ker bi res že rada imela pravo službo in ker sva razmišljala, da se preselim tja, sem šla tudi na par razgovorov ter celo dobila ponudbo za delo (čeprav spet preko študenta, dokler ne diplomiram). Najprej sem bila zelo vesela, saj sem res komaj čakala... Potem pa se mi je vse skupaj nenadoma zazadelo zelo hitro, namreč odgovor sem morala dati že naslednji dan, rekla sem da pridem čez 14 dni delati. Vse do tedaj sem komaj čakala, da dobim neko delo v tistem koncu, da se laghko preselim, potem pa nenadoma... panika in strah!! Kar naenkrat se mi je vse zdelo čudno, prehitro, strah pred novim okoljem, domotožjem, novo stanovanje, ki ni moj dom... ko sem pomislila, da bom kar naenkrat morala spakirati in iti od doma, kjer mi je vedno bilo zelo lepo, me je zajela tesnoba. Ker sem nagnjena k depresiji (se tudi zdravim), sem ponovno zapadla v tisto stanje in zdaj več ne vem, kaj naj naredim?

Ali mi kdo zna povedati, kaj to pomeni? Je to normalno ali še pač nisem dovolj zrela za take prelomnice?

Če ima kdorkoli podobo izkušnjo in ve kako je to, bom zelo vesela, če dobim kak nasvet!


Hvala in lep dan vse forumašem!



emma83 -> RE: Strah pred selitvijo (3.8.2010 19:46:28)

To je popolnoma normalno, vsaj zame. Tri leta nazaj, ko sva z mojim kupovala stanovanje in se selila na svoje, sem jaz rabila skoraj pol leta, da sem se navadila vsega. Zapuščaš dom, kjer si živela 26 let, odpravljaš se v nov kraj, med nove ljudi. Vsakogar zvije, po mojem mnenju, ene malo bolj, druge malo manj. Kar pogumno, pogovori se s kom, magari tukaj na forumu napiši.



dalia8184 -> RE: Strah pred selitvijo (3.8.2010 19:49:00)

Sej pravim, vsak odgovor, mnenje, izkušnja... mi bo še kako prav prišla! Hvala že v naprej!

Najbolj me skrbi to, da bi trajalo in trajalo, pa se še kar ne bi navadila...



3jeMi -> RE: Strah pred selitvijo (3.8.2010 20:05:15)

dalia... najprej en velik [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley31.gif[/image] ... jaz sem od doma že 6 let, imam svojo družino, dom, ki sva si ga uredila po svojem okusu (moževo stanovanje, v katerem je živel od malega, sva v celoti prenovila), mirno lahko rečem, da je to najin topli domek, pa me še vedno sem in tja prime domotožje... ko grem domov k staršem, se še vedno kar potikam in se mi ne mudi domov... na začetku sem 1 leto vedno znova jokala, ko sem odhajala od staršev, pa še sama ne vem zakaj... meni se tvoji občutki zdijo čisto normalni... vsak začetek je težak... ampak boš videla, da bo šlo... [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley2.gif[/image]



Anonimen -> RE: Strah pred selitvijo (3.8.2010 20:09:51)

Meni ni normalno, lahko pa tebi je.

Veselim se selitev, do zdaj sem se še vsake. Vsaka pomeni, da naredim en korak naprej, od selitve v študenta, k prvemu fantu, na svoje,...nekako čutim, da se bom kmalu spet in upam, da me občutek ne vara [sm=smiley1.gif].

Vedno pospravim za sabo in grem naprej. Ne vem no, meni ne da je fajn, v bistvu mi je napeto in fajn, kot dober film.

Tudi vzgoja naj bi temeljila na tem, da otroke vzgojimo v samostojne ljudi, kar bi pri 26-ih že morala biti. Pogovori se s fantom in svojo družino in pusti stare občutke za sabo...in živi naprej. Če ne bo šlo, si poišči strokovno pomoč.



Najaa -> RE: Strah pred selitvijo (3.8.2010 20:36:35)

Jaz sem sicer s tistega prvega doma šla takoj po srednji šoli študirat in nisem tako občutila te selitve. Ker takrat še ni bilo dokončno, pol z leti sem pač ostala v tem kraju. In se vmes selila še v nek drug kraj. No pred malo več kot pol leta smo se selili spet v drug kraj... in ta selitev je prišla za mano. Sem se je veselila, vse je potekalo lepo in prav, ampak je pa prišlo za mano, ker sem pogrešala vse od tam, kjer smo živeli nekaj let.
Selitev iz kraja v kraj je nekaj drugega kakor selitev iz enega stanovanj v drugo v istem kraju. Ko se seliš v drug kraj, spremeniš okolje in za to ljudje ponavadi rabimo nekaj časa. Moj nasvet je, da se še naprej veseli službe, življenja s tvojim fantom in novega okolja. Sej domov boš vedno lahko šla na obisk. Dom je pa itak tam, kjer je ljubezen, srce. [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image]



dalia8184 -> RE: Strah pred selitvijo (3.8.2010 21:14:28)

Vidim, da vsak to doživlja in prenaša drugače, kot smo si tudi ljudje med seboj drugačni.

Veliko lažje bi mi bilo, če bi to lahko speljala normalno, brez večjih pretresov, pa zgleda da ne znam. Starši so mi sicer rekli, da bodo že nekako prenesli, če bom le srečna tam. Ampak po drugi strani pa sta cel vikend jokala, ko sem jima povedala, da lahko grem... in seveda sem to čutila in jokala tudi jaz, čeprav nisem vedela, ker sem bila še pri fantu. Mogoče je malo težje tudi, ker sem edinka, doma se zelo razumemo in smo izredno navezani. 



Gina -> RE: Strah pred selitvijo (3.8.2010 21:19:35)

IZVIRNO SPOROČILO: milijonarka

Meni ni normalno, lahko pa tebi je.

Veselim se selitev, do zdaj sem se še vsake. Vsaka pomeni, da naredim en korak naprej, od selitve v študenta, k prvemu fantu, na svoje,...nekako čutim, da se bom kmalu spet in upam, da me občutek ne vara [sm=smiley1.gif] .

Vedno pospravim za sabo in grem naprej. Ne vem no, meni ne da je fajn, v bistvu mi je napeto in fajn, kot dober film.

Tudi vzgoja naj bi temeljila na tem, da otroke vzgojimo v samostojne ljudi, kar bi pri 26-ih že morala biti. Pogovori se s fantom in svojo družino in pusti stare občutke za sabo...in živi naprej. Če ne bo šlo, si poišči strokovno pomoč.


Tudi z mano je enako. Zame to ni normalno. Starši me niso vezali nase, me priklepali, privzgojili so mi občutek, da sem sposobna, samostojna in da zmorem sama. Vedno sem imela doma sholder to cry on, ampak vedno so me spustili v svet in vedeli so, da je to za otroka kvečjemu dobro. Zato sem rada odhajala in rada sem se vračala. NIkdar nisem jokala ob slovesih. Prvič sem se selila pri 22. Stanujem pa ravno tako daleč od rojstnega kraja in še bolj daleč od staršev. Fajn mi je.

Občutek imam, da ti primanjkuje samozavesti. Tudi depresija je znak občutka, da si ujeta v začaran krog, ki mu ni izhoda. Zakaj ne vidiš lepega v samostojnosti, svoji lastni družini, svojemu novemu domku ne vem. Bi se pa na tvojem mestu to vprašala. Zakaj me veže družina tako zelo, da ne zmorem spustit? To v nobenem primeru ni zdravo. Je pa tako, da ko boš naredila ta korak, pa če boš znala uživat, boš naredila najbrž veliko stopnico v svojem lajfu. Najbrž večjo, kot se zavedaš.



Gina -> RE: Strah pred selitvijo (3.8.2010 21:26:10)

IZVIRNO SPOROČILO: dalia8184

. Starši so mi sicer rekli, da bodo že nekako prenesli, če bom le srečna tam. Ampak po drugi strani pa sta cel vikend jokala, ko sem jima povedala, da lahko grem... in seveda sem to čutila in jokala tudi jaz, čeprav nisem vedela, ker sem bila še pri fantu. Mogoče je malo težje tudi, ker sem edinka, doma se zelo razumemo in smo izredno navezani. 




Evo, sem vedela da gre za overprotective odnos. To ni zdravo. Da joka en starš, ker gre hči pri 26. od doma se mi pač ne zdi ne zrelo ne normalno. To da greš od doma je pa normalno in pričakovano. Imate čisto preveč posestniške odnose, zato do tega prihaja. Sama teh problemov nisem imela, ker so bili moji starši mnogo bolj zavestno in neegocentrično naravnani. Posesivnost je egocentrizem v drugi obliki.



Anonimen -> RE: Strah pred selitvijo (3.8.2010 21:30:07)


IZVIRNO SPOROČILO: Gina

Da joka en starš, ker gre hči pri 26. od doma se mi pač ne zdi ne zrelo ne normalno. To da greš od doma je pa normalno in pričakovano. Imate čisto preveč posestniške odnose, zato do tega prihaja.


Normalno je, da staršem ni vseeno, saj gre za korak, ki je pomemben in je zato pričakovano, da ga tudi onadva doživljata kot takega -saj sta vendar starša.

Meni bi bilo normalno, da potočita kakšno solzico, vendar iz veselja, ne pa da jokata in pravita, da bosta "že nekako preživela".



Gina -> RE: Strah pred selitvijo (3.8.2010 21:43:22)

IZVIRNO SPOROČILO: milijonarka


IZVIRNO SPOROČILO: Gina

Da joka en starš, ker gre hči pri 26. od doma se mi pač ne zdi ne zrelo ne normalno. To da greš od doma je pa normalno in pričakovano. Imate čisto preveč posestniške odnose, zato do tega prihaja.


Normalno je, da staršem ni vseeno, saj gre za korak, ki je pomemben in je zato pričakovano, da ga tudi onadva doživljata kot takega -saj sta vendar starša.

Meni bi bilo normalno, da potočita kakšno solzico, vendar iz veselja, ne pa da jokata in pravita, da bosta "že nekako preživela".


Ja saj to sem mislila, a ne. Še dobro da si razložila, d a ne bo kdo narobe razumel.



Anonimen -> RE: Strah pred selitvijo (3.8.2010 21:51:06)

Joj jaz sem se tudi takooo veselila selitve k fantu in da bova končno lahko v gatah izležavala na kavču v dnevni, če se nama bo zahotelo in da bo konec teh selitev, aj sem imela praktično vso garderobo že kar lepo v avtu, ker sem se skoz sem in tja vozila ... no pa je prišel dan selitve in takrat sem pa kar cmok dobila v grlu, ko sem šla od doma ... no in sem rabila sigurno vsaj pol leta, da sem se navadila na nov režim, pa mi tu ni prav nič hudega ... no je k temu tut mami pripomogla malo, ko je vsakič ko sem šla nazaj, ob slovesu potočila kako solzico [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image].



slama -> RE: Strah pred selitvijo (3.8.2010 21:52:33)

Sama imam naslednjo izkušnjo. Razlog moje prve selitve je bila študentska izmenjava. Nisem se odselila le od doma, stran od starše in sester, kjer sem živela 24 let, ampak je bila na preizkušnjo dana tudi veza s fantom, ko sva bila skupaj že 5 let. Rezultat: eno prečudovito leto v novem kraju, kjer sem spoznala nove prijatelje, predvsem pa sem spoznala tudi sebe. Nikoli mi ni in mi ne bo žal tistega leta.
Danes je tisti fant moj mož, živiva na svojem.
Tudi moja mami je jokala, ko sem odšla od doma. Vem pa, da so bile to solze spominov, da sem iz tiste nebogljene štručke zrasla v samostojno osebo. Pa verjetno se je zavedla, da je že stara [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley2.gif[/image].

Ideja o življenju v dvoje se porodila na osnovi čustev, ki si jih delita s fantom, in želje po napredku v vajini vezi. To je logičen korak, ko ti je z nekom lepo in ga imaš rad. Nič ni narobe, da te je strah. Le ne pusti mu, da te odvrne od novih dogodivščin in spoznanj, ki jih ta selitev prinaša. Le pogumno!



Anonimen -> RE: Strah pred selitvijo (3.8.2010 21:54:50)

IZVIRNO SPOROČILO: slama
Tudi moja mami je jokala, ko sem odšla od doma. Vem pa, da so bile to solze spominov, da sem iz tiste nebogljene štručke zrasla v samostojno osebo. Pa verjetno se je zavedla, da je že stara [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley2.gif[/image] .

To si pa tako lepo napisala ... ja sem 100% da je te solzice točila tudi moja mami [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/9nebesa.gif[/image]



dalia8184 -> RE: Strah pred selitvijo (3.8.2010 22:31:06)

Mogoče res ni ok, da je staršema tako hudo in verjetno tudi zato jaz to težje izpeljem, ampak spremenila jih ne bom, lahko se samo nekako pripravim na to, da bom bolj trdna in močna... res je težko :(



Anonimen -> RE: Strah pred selitvijo (3.8.2010 22:33:47)

Dalia, prespi malo, potem pa s trezno glavo naprej.

Ti želim pozitiven adrenalin, ki ga prinašajo spremembe, namesto tega jokcanja in stokcanja [sm=smiley1.gif].




arabela* -> RE: Strah pred selitvijo (3.8.2010 22:38:53)

IZVIRNO SPOROČILO: milijonarka

Meni ni normalno, lahko pa tebi je.

Veselim se selitev, do zdaj sem se še vsake. Vsaka pomeni, da naredim en korak naprej, od selitve v študenta, k prvemu fantu, na svoje,...nekako čutim, da se bom kmalu spet in upam, da me občutek ne vara [sm=smiley1.gif] .

Vedno pospravim za sabo in grem naprej. Ne vem no, meni ne da je fajn, v bistvu mi je napeto in fajn, kot dober film.




tukaj se podpišem[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image]...je pri meni enako....



dalia8184 -> RE: Strah pred selitvijo (3.8.2010 22:54:34)

Mene pa včasih večje spremembe in prelomnice pahnejo v depresijo, pa ne vem zakaj... najprej se veselim, naredim vse za to, da bi nekaj dobila, potem pa panika in strah! Isto je bilo ko sem dobila prvo službo, 14 dni pred podpisom pogodbe sem bla na tleh, kr naenkrat sem bila prepričana, da ne bom zmogla. Potem sem se sicer spravila skupaj in šla, ampak je bil pekel na začetku.



vesna_b -> RE: Strah pred selitvijo (4.8.2010 8:40:45)

ma saj je vsak začetek težak. no, bolj v smislu neznanega, ker ne veš, v kaj točno se podajaš. ampak jaz bi se na tvojem mestu osredotočila na pozitivne stvari:
- več časa bosta s fantom skupaj
- vsak večer boš zaspala v objemu
- kot je že ena napisala - lahko boš v spodnjem perilu (al pa celo brez) ležala na kavču in se cartala, gledala TV
- nova izkušnja na delovnem področju - pa itak vsi vemo, kako so pomembne, ker vse zanima, kaj si že počel
- kako bodo lepo občutki, ko se boš vračala domov (ko bosta oba prišla k tebi domov na obisk)

vem, jaz sem se selila par kilometrov, pa... no, ni mi bilo težko jit, ker sem itak prej imela skoraj za potovalko v avtu, pa še za eno potovalko pri mojemu doma (vsak mesec sem rabila še eno polico), tako da se mi res ni splačalo več prevažat, he he[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image]
ampak če me je pa kdo vprašal, iz kje sem, sem pa še vedno govorila moj domači kraj, pa sem potem popravljala. pač je sprememba, ampak spremembe morajo biti.
pa poglej nas, koliko nas je, ki ti govorimo, da je fajn...

globoko vdihni, se nasmehni, povej staršema, da jih imaš rada in da se to ne bo spremenilo, in naj bosta vesela zate. ter seveda, da bosta lahko, takoj ko bosta poštimala stanovanje, prišla na obisk. pa boš videla, da bo lažje. in potem pogumno zakorakaj novemu življenju nasproti. uživaj. ker tvoj fant te ima res rad, če želi, da prideš k njemu.



dalia8184 -> RE: Strah pred selitvijo (4.8.2010 10:04:07)

Hvala za izčrpne odgovore, ampak jaz imam še vedno cmok v grlu, verjetno zaradi splošnega slabega počutja, ki me je zajelo. Najprej moram to dati skozi in potem bom videla, kako dalje... res bi si želela, da bi videla vse te pozitivne stvari, ki spadajo zraven, ampak trenutno se tako slabo počutim, da komaj iz postle vstanem. Psiha dela svoje. 



zvezdica_1 -> RE: Strah pred selitvijo (4.8.2010 12:00:18)

saj ne greš na drug kontinent. slovenija je za avtocestami prepredena-vsaj po mnenju naših gradbenikov, in brez težav se lahko pripeljete na obisk. pa tudi telefone že poznamo.

malo te stiska, ker je vse na kupuselitev, pa še drugo okolje. ni enako, če se odseliš v drugo stanovanje al pa na drug konec države. je pa v vsakemu določen pritisk, ko gre od doma. ne se sekirat za starše, če si znali preživeti teh nekaj desetletij in hkrati skrbeti še zate, bodo še pa za sebe znali skrbeti. če bosta pa v kakih težavah, pa tudi ne boš rabila več kot 3 ure, da prideš do njiju ali pa onadva do tebe. ta pritisk pač vsak občuti drugače. nekatri z adrenalinom kot novo dogodivščino, drugi ravnosušno, tretji pa s cmokom v grlu. pač odvisno od tega, kak oseba si. najslabše je pa verjetno ta čustva tlačiti v sebi.




punci -> RE: Strah pred selitvijo (4.8.2010 13:49:43)

jaz sem že 6 let od doma, šla pri 21. Prve mesece sem prejokala dneve in noči zaradi domotožja. Pol pa se nekako navadiš in postaviš na svoje lastne noge. Danes izredno rada grem domov na obisk, samo ko pa 2x na leto tam prenočim, (ostanem za 3 dni pa spim v svoji otroški sobi kjer je še vedno vse isto kot sem pred leti pustila), pa se počutim izgubljeno. Mislim začutiš da ni to več "tvoj" dom... ker se navadiš svojega ritma, svoje nove postelje, da si sam svoj gospodar...





Vijoličarka -> RE: Strah pred selitvijo (4.8.2010 15:32:35)

Po svoje je to, kar doživljaš, lepo. Imela si srečen dom. To ni vsakomur dano. In vse ima svoje prednosti in slabosti. Staršem je težko in tebi je težko, ker se bo življenje spremenilo.

Ampak pazi! Življenja ni konec, samo spremenilo se bo. (Skrajni) čas je, da si tvoja starša, če si že nista, najdeta kakšno zanimivo interesno dejavnost. In ti se veseli časa, ki prihaja. Imela boš svoj lasten dom, ki ga boš lahko uredila in organizirala po svoje, seveda v soglasju s svojim fantom. Na novo, drugače, morda boš lahko počela stvari in na tak način, ki jih v svojem domu nisi mogla. Morda bo v začetku težko, ker boš imela več odgovornosti in treba se bo prilagajati in sklepati kompromise, ampak vse to je lahko čudovito!

Po svoje je lepo, da sta starša žalostna. Bolj boleče bi bilo oditi od doma, v katerem nisi bil ljubljen. Ampak potolažila se bosta.

Važno je samo to, da ne ti in ne starša ne zapadete v miselnost, da je samo življenje, ki ste ga živeli kot družina, nekaj vredno. Da je vse ostalo brez smisla. Ker ni.

Saj ne greš v smrt. Greš v novo življenje s svojim ljubljenim fantom, v svoje gnezdece. In to je čisto naravno. Kar pogumno.



dalia8184 -> RE: Strah pred selitvijo (4.8.2010 17:54:12)

Bomo videli kako bo, mogoče pa ga prepričam, da se on preseli k meni ;) Zaenkrat sva to dala na stran, da se vse pomiri, ker itak nisem našla neke pametne službe, spet bi en čas morala delati preko študenta, pa dosti čez vikende, tako da bi težko šla domov na obisk itd. Mislim, da še imam malo časa... moram to v miru premisliti.

Je pa zelo zanimivo brati, kako imate različne izkušnje in poglede.... hvala! 



mladika -> RE: Strah pred selitvijo (4.8.2010 20:30:36)

Pa da še jaz povem svojo zgodbo:
od doma sem šla pri 21. letih ko sem se poročila in se preselila v Celje,ki je možev rojstni kraj.Sama sem drgače iz Ljubljane.Predno sva se poročila sem hodila k njemu na obisk,ostajala po 3-4 dni in se vedno s težkim srcem razšla z njim in se vrnila domov.Dokler nisem ugotovila da tako več ne gre,midva nisva mogla bit eden brez drugega,doma pri njemu tut nisva imela neke intime tako da sva se po poroki preselila na svoje,sicer v najemniško ampak sva samo midva.To je biu tak fajni občutek ko se mi po 3 dneh ni bilo potrebno vrnit nazaj v Ljubljano in še zdej ne morem vrjet da je to to in da sva skos lahko skupaj.In predno sem se preselila sem mislila da mi bo težk it,pa še vsi so mi govorili ja ti se boš pa težko ločila od svoje mamice in morem priznat da nisem imela nobenih težav z navajanjem na "novo" življenje.Zdaj ko pridem domov k mami al pa prespim kdaj tam če mož dela ponoči mi je use tak čudno in tuje pa čeprav sem tam živela 15 let!!



Stran: [1] 2 3 4 5   Naslednja stran >   >>