IZVIRNO SPOROČILO: dejann

če preživiš samo z vodo je tudi to vredu, noben nemora reči da ne, itak pa telo samo ve kaj rabi če je pomankanje

IZVIRNO SPOROČILO: dejann

Pred nedavnim je izšla prva slovenska veganska kuharska knjiga – Matejina veganska kuhinja. Avtorica Mateja Tea Dereani iz Ljubljane se že več kot deset let intenzivno ukvarja z izbiro in pripravo biološke veganske prehrane. Izobraževala se je na raznih seminarjih in tečajih doma in v tujini. Od leta 1996 vodi zasebne in skupinske kuharske tečaje ter svetuje restavracijam pri sestavi jedilnikov.

Matejo Teo Dereani poznam kot prikupno mlado damo, ki ji na pogled ne bi pripisal, da se tako navdušeno ukvarja s kuharijo. Vem, da je diplomirana arheologinja, da ima izvrstno glasbeno izobrazbo in mojstrsko igra na orgle, pa tudi to, da je kuhanje njena strast že od mladih nog, kar ji priznava celo njena mama. Vedno je zelo rada preizkušala nove recepte ali pa si sama izmišljala jedi.

Mateja, zanimata me predvsem dve stvari, kako se postali veganka in kaj vas je spodbudilo, da ste napisali kuharsko knjigo?

Do odraslosti sem jedla mešano hrano. Ob nekem praznovanju dneva žensk, sem se preveč najedla mesa, zato mi je bilo zelo slabo. Tako slabo, da se mi je meso uprlo. Sklenila sem, da ga ne bom nikoli več jedla. Ker mi je tudi sicer rad želodec nagajal, pravzaprav že od otroških let, sem začela opazovati, kaj vse mi škodi. Ugotovila sem, da je to predvsem meso, da mi pa sadje in zelenjava ne povzročata nobenih težav. Tako se po občutku, instiktivno, postala vegetarijanka. Opazila sem, da se mi upirajo tudi mleko, mlečni izdelki, jajca in sladkor. Poskusila sem z makrobiotično prehrano, pa se mi je zdela preveč zapletena. Vedno bolj sem se poglabljala v vprašanje zdravega hranjenja in se nekega dne celo udeležila seminarja. Predavatelj Michelangelo Chiecchi je udeležencem seminarja v odmoru postregel z veganskim kosilom, ki mi je zelo teknilo.Vzbudil je moje zanimanje za vegansko hrano in odtlej se ukvarjam z njo že več kot deset let ter jo tudi uživam. Imam veliko prijateljev in prijateljic in z veseljem sem jih presenečala s kakšnimi dobrimi novimi jedmi. Prosili so me za recepte, dokler ni končno nekdo predlagal, naj napišem kuharsko knjigo.

Je bilo težko preiti iz vegetarijanske na vegansko prehrano?
Meni ne, saj mi je bilo všeč, da ponovi prehrani nisem občutila teže v želodcu. Moram pa priznati, da sem bila kar nekaj mesecev zelo utrujena, dokler se nisem nekega lepega dne prebudila polna nove energije. Celo jutranje kave ali pravega čaja nisem več potrebovala. Težave pa so nastale takrat, ko sem hotela kupiti nekatere sestavine za vegansko prehrano, ker jih pri nas še ni bilo mogoče dobiti. Ponje je bilo treba kar v Trst. Spominjam se, da nas je nekega poletnega dne prijatelj presenetil s sladoledom, narejenim brez mleka in sladkorja. Odlično! Odkrila sem, da lahko na veganski način pripraviš vse, od juha do sladice.

V podnaslovu vaše kuharske knjige je zapisano: kako okusno in zdravo kuhati in peči brez mesa, mleka, jajc rafiniranih maščob, razhudnikov in sladkorja. Kaj so razhudniki in zakaj jih odklanjate?
Razhudniki so : tobak, paradižnik, paprika, jajčevci in krompir. Določena vrsta hrane je droga za naše telo. Po definiciji je droga snov, ki povzroča zasvojenost ali pa opazne razlike v zavesti. To ne pomeni, da učinkuje takoj, razen izjemoma, lahko pa nekatere hranilne snovi počasi in nevidno zastrupljajo naše telo. Vsi vemo, da je na primer tobak škodljiv; a le malo ljudi ve, da telesu škodujejo tudi paradižnik, paprika, jačevci in krompir. Ustvarjajo kislost v jetrih in posredno vplivajo na genski zapis v našem telesu. Razhudnike so prinesli španski zavojevalci v Evropo po odkritju Amerike; jajčevci so prišli k nam iz Azije, Maji, Azteki, Tolteki in Inki razhudnikov niso jedli, ampak so jih uporabljali samo kot odrasne rastline.

Vsejedci se verjetno sprašujejo, kaj potem vegancem sploh še ostane, čes se odpovedo prav vsem živalskim beljakovinam, sladkorju in razhudnikom?
Izbor jedi se neverjetno širi, saj obstajajo različne vrte užitnih rastlin, na primer. Riž ajda proso, bulgur, kus kus, kvinoja, amarant, topinambur, čičerka, soja leča, alge...Namesto mesa in jajc pa lahko izbiramo med sejtanom, tofujem in tempehom.

Namesto sladkorja lahko uporabljamo javorjev sirup, pšenični, koruzni, rižev, ali ječmenov slad, koncentrirani jabolčni sok, fruktozo.

Našteli ste kar nekaj sestavin, ki bržkone mnogim Slovencem zvenijo eksotično. Od kod izrijajo te jedi?

Iz vsega sveta, največ jih uvažamo iz Latinske Amerike in japonske. Nekatere od njih je mogoče gojiti tudi v Sloveniji. Predvsem dežela vzhajajočega sonca je bogata z različnimi algami, ki zelo poživijo vegansko kuhinjo. Tudi zato je tovrstna prehrana nekoliko dražja. Vendar to ne bi smel biti izgovor, da bi se ogibali veganstvu. Če si kupimo avto, nikoli ne pomislimo, da bi vanj natočili napačno gorivo. Zakaj potem v naše telo desetletja in desetletja vnašamo napačno hranivo? Vedemo se kot da je avto več vreden od našega telesa.

Zakaj mislite, da je uživanje mesa, mleka, jajc in razhudnikov škodljivo za zdravje.
Na to ne morem dokončno odgovoriti. Lahko pa povem, da že dolga leta spremljam literaturo o učinkih raznovrstne prehrane in verjamem, da živalske beljakovine, razhudniki, sladkor in tudi rafinirane maščobe škodujejo našemu telesu. Zato sem na koncu svoje knjige dodala poglavje o prehrani in navedla literaturo, ki jo obravnava.

Ampak zakaj mleko? Saj vendar vsi trdijo, da je mleko tako zelo zdravo?
Zdravo ni kravje mleko, zdravo pa je mleko, ki ga človeški otrok pije pri svoji materi. Mleko je zelo individualna stvar. Vsaka mati »ustvari mleko za svojega otroka; to pomeni, da se tudi mleko od matere do matere zelo razlikuje. Kravje mleko ima za človeka preveč proteinov. Teliček namreč raste dosti hitreje kot človeški otrok. Že v mesecu in pol poveča svojo težo za dvakrat, človeški otrok pa podvoji svojo težo šele v šestih mesecih. Zato je v kravjem mleku veliko več primarnega proteina – kazeina. Če kravje mleko pije človek, se ta protein potem neprebavljen prilepi na črevesje in blokira absorpcijo druge hrane. Tudi za kalcij, ki je v kravjem mleku in naj bi ga naše telo potrebovalo, pravijo mnogi znanstveniki, da ga naše telo sploh ne prebavi.

Od kod naj potem naše telo dobi kalcij?
Kalcija je veliko v sveži zelenjavi in na primer v eni skodelici banča čaja ga je vsaj petkrat več kot v skodelici kravjega mleka.

Kje pa veganci sploh dobite vse potrebne sestavine? Ali sploh obiskujete hipermarkete?
Biološke surovine dobim na ekološki tržnici in v specializiranih trgovinah, ki jih je v Sloveniji vedno več. V hipermarketih kupujem samo nekaj stvari z biološki polic, sicer pa tam nimam kaj početi.

Kako pa vam lahko ustrežejo v restavracijah?
V gostilne prinesem hrano s seboj. Natakarju razložim, naj prineseno hrano pogreje v konvektomatu. Doslej so bili še vedno ustrežljivi z menoj in ponavadi mi strežbe niti ne zaračunajo. Nazadnje sem se seboj v gostilno prinesla vegansko pico, ko smo praznovali obletnico mature.

Od kod ste zajemali recepte za svojo knjigo?
Nekaj receptov sem vzela iz različnih nacionalnih kuhinj (slovenske, srbske, italijanske, indijske, japonske...) in jih prilagodila veganskim načelom. Drugi recepti so moja pogruntavščina. Zelo rada eksperimentiram s sestavinami in skoraj nikdar ne skuham dvakrat enake jedi. Zame je kuhanje kot meditacija ali vrsta umetnosti, hranjenje pa pomemben obred. Zato si za uživanje hrane rada vzamem več časa. Ugotovila sem povezavo med hranjenjem in odnosom do življenja. Po mojih izkušnjah so ljudje, ki hrano kar zmečejo vase, tudi sicer zelo površinski in ne znajo uživati življenja. To velja tudi za spolnost, če že govorimo o užitkih.

Katere bolezni lahko ozdravimo z vegansko prehrano?
Povedala bom samo izkušnje drugih ljudi. Poznam nekoga, ki je imel multiplo sklerozo in po nekaj mesecih veganske hrane se mu je stanje drastično izboljšalo. Videla sem tudi veliko ljudi, ki so si odpravili prehlad, nahod... Vendar je treba poudariti, da ta hrana ni čudežna, kajti človek je tudi čustveno in duhovno bitje in veliko bolezni si pridelamo s stresom. Zato je za celostno zdravje potrebna tudi duhovna rast. Ta vsebuje tudi toleranco do ljudi, ki še vedno uživajo živalske beljakovine. Sama nikoli ne sodim ljudi potem, kar uživajo. To je njihova osebna odločitev.

Kakšna je vaša vizija glede veganske prehrane?
Moj cilj je promovirati bioveganske jedi v slovenskem gostinstvu, da bi lahko veganci, ki nas je vedno več, naročili vsaj kakšno jed. Želim si, da bi ljudje spoznali tudi naš način prehranjevanja, saj sem prepričana, da bi jim koristil.