loremi
|
IZVIRNO SPOROČILO: *miska.mcc*
Ti lahko rečeš samo to, da si ti dovolj močna, da ta hip zanesljivo veš zase,d a boš lahko preživela, vendar niti zase ne moreš trdit, da nekoč ne boš imela tako hudih težav, da enostavno ne boš mogla več. Ne moreš.
ja, sem prepričana, da me ne more nič nič nič pripeljat do tega, da sama sebe fentam. (izzuzamem smrt- ne izgubo- smrt mojih otrok in moza. pa se vedno bom mogoce imela razloge za zivet. ne upam trdit. tako mislim.)
in ne morem trdit, da ne bom imela tako hudih tezav, da ne bi pomislila na samomor. verjemi. sem jih imela.
Če si jih imela, nebi nikdar obsojala tistih, ki so dejansko bili na tem in se tako poslovili od življenja. In ker trenutno lepo greš skozi življenje, si ne moraš niti misliti, kako bi živela ob izgubi otrok in moža, niti misliti!, kaj šele da bi razmišljala, kako bi prebrodila skozi čas, ki bi vedno bolj opozarjal, da jih res ni. Takrat bi sprejela vsakršno pomoč, rešilno bilko in pomisli, kako bi nate nekdo gledal, če bi storila samomor, kot da je to dejanje nekoga, ki je navadna reva. Ne, ko boš (upam da ne) pa res enkrat na tem, boš razmišljala drugače.
Enostavno usoda poskrbi za to.
jebes usodo. mogoce malenkost verjamem v usodo. ampak v smislu, da ti daje smernice.
nekaj je vsakemu človeku definitivno zapisano v usodi ... naprimer če se rodimo ženskega ali moškega spola ... pač takšna je bila naša usoda že na začetku ... in usoda marsikrat kroji naša življenja ... ampak te ne doseže takšna usoda, da se ustaviš in si rečeš ah jutri bo že boljše, potem dejansko lahko smatraš, kot da je usoda nekaj, kar je samo spev tistim, ki se v življenju ne trudijo kot bi se po menju mnogih intelektualnih lahko ... ampak te doleti takšna usoda, ki te pahne v brezno, čigar stene so tako gladke, da brez kakršne koli pomoči nimaš izhoda in če takrat popustiš in te tisti, ki te ni videl in slišal, ne more obsojati.
Prijateljici zameriš, kar je storila in dve leti nisi bila v kontaktu z njo. Torej pač ne veš, kaj je preživljala tisti dve leti in mogoče že prej. Ne veš, če je imela realno upanje v to, da bo jutri bolje, ker lahko je bilo iz dneva v dan slabše. Lahko da ni imela nikogar več, ki bi mu zaupala lai pa nikogar, ki bi se mu lahko zaupala in verjela v bojši jutri. Razlogov je toliko, da se ji ti lahko sedaj pokloniš s parimi besedami, da ti je žal za izgubljeni čas in da če bi vedela, bi ji pomagala.
Žal je danes tako in groza je to, da postaja družba vedno bolj asicialna, vedno gledamo le na lastni dobrobit in ne sprejemamo drugačnosti. Ne vidimo, ko nekdo potrebuje pomoč oz. si mislimo ali rečemo ... sej bo.
Ne obsojaj, da ne boš obsojen!
Nikoli nisem na nikogar gledala kot na stahopetca, nesposobnega se spopasti s padcem v življenju, kot na revo ... ampak kaj ga je doletelo v življenju in ga pripeljalo do tega pogumnega dejanja. Včasih pa je obup tako velik, da je to edina rešitev.
Tisti, ki tega ne doživi, ne ve, kako to je. Tako kot sit lačnega ne razume. Tako kot si pri 25°C ne moreš predstavljat, kako bi ti bilo, ko bi zmrzoval nekje na severnem polu pri -35°C, ker ti je tistimoment toplo.
Ne gre se za razumnost samega dejanja. Razumeti, zakaj je nekdo to naredil, se da šele, ko premisliš, kako je živel. Saj ne narediš samomora ob vsakršni situaciji.
Jaz sama sem imela en moment in takrat bi bila sposobna to storiti, ker sem v tem videla rešitev. Čez eno uro ne več, ker sem imela v msilih le fanta in mami in upanje kljub obupu, ki me je prevzelo. Ampak pri nekaterih pa niti uapnja ni več.
Kaj lahko vnaprej trdiš, da boš doživel v svojem življenju? Nič! Edina stvar, ki jo lahko trdim, je ta, da vem, da če bom kadarkoli v naročju imela svojega otroka, mi ne bo dolgčas (omenjam to temo, ker je ravno RR, sem pa to že prebrala na tem forumu), ker bo to zame nekaj neverjetnega, pa hkrati mi že sedaj ni dolgčas. In tega ne razumem, kako je lahko materam dolgčas (ok, ko odrastejo in gredo od doma, je drugo), razumem pa, da je nekdo v življenju doživel nekaj, kar ga privede do tega, da v tem ne vidi več smisla.
_____________________________
Po dolgih letih truda ... dvakrat noseča, dvakrat z dvojčki in dvakrat ostala brez njih. :*(
Mogoče mora pa ena izmed velikih želja ostali le želja :(.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
