|
loremi -> RE: trpljenje (1.7.2010 8:23:02)
|
Pa se kdaj vprašate, koliko obupa in poguma je potrebnega, da nekdo resnično stori samomor??
Ok, obstajajo ljudje, ki so zapadli v neko psihično stanje in si ne dopustijo kakorkoli pomagat in je njihov edini izhod samomor, ampak obstajajo pa tudi taki primeri, ko so ljudje zgledno živeli, pa pride so situacije, ki vodi v samomor.
Nikogar ni za obsojat, tistega, ki samomor dejansko stori. In nikomur nikdar ne moremo tega zamerit. Ker enostavno NE moramo vedeti, kako je temu človeku bilo ob tem. In a ni potem egoistično razmišljati, da za naše dobro bi mogla ta oseba živeti naprej, samo da ji mi nebi zamerili samomora, pa tudi če živi v obupu, bedi. Včasih se je potrebno s kom pogovorit, videt tihe klice pomoči, ga usmerit v kakšno dogajanje, s čim poskušat navdušit, ne pa da ne vemo, kaj je s to osebo in na koncu zameriti samomor.
Vedno sem se spraševala, kaj se je dogajalo z določeno osebo, da je se odločila za ta tragičen korak. S tem reši sebe. In ko rečemo ... glej, sedaj so njegovi najbližji žalosti, ne razumejo, zakaj je njihov član storir samomor, vse se jim zdi čudno, kako da se je odločil za to, sej se vendar da pomagat in vse se bi rešilo, sedaj pa to. Mislim sej samo še malo bi potrpel, pa bi se vse rešilo. Ja, je res. Marsikdaj pa tudi ne. Tisti, ki je tako obupan, takrat pomisli nase. Mar ne pomislimo vsi velikokrat nase glede česarkoli v življenju. O seveda mislimo tudi na starše, partnerja, otroke, sorodnike, jasno, ampak tudi nase. Tako tudi osebe, ki so obupane. Kako so se pa sposobne same spopasti s svojo situacijo in koliko imajo možnosti za to, pa je drugo vprašanje.
Spomnim se svojega doživetja. Dan pred tem sem bila polna upanja, veselja, verjela v uspeh, se smejala ob veselju, ki sem ga končno imela in to mi je hkrati pomenilo uspehin konec dotedanjih bojev. Naslednji dan pa je bilo vsega konec, z bolečinami, ki jih ne bom pozabila, sem izgubljala tisto, za kar sem se toliko časa trudila. Nisem mogla razumet, nisem mogla verjet in še danes težko. Zakaj, zakaj, zakaj. Ostala sem sama, prazna, nisem imela ničesar več, v kar bi upala in verjela v to, da bo v mojem srcu še kdaj sonce. Ostala sem sama, povsem sama tam v bolniški sobi in v nekem trenutku so izginili vsi glasovi, ki so se prej slišali iz okolice. Pomislila sem ... je ta zid dovolj visok, da če skočim iz njega ...
Pa sem se spomnila, da imam doma fanta in mami in če ne drugega, bo ob vsem tem njima samo še dosti težje. Takrat so se tudi glasovi iz okolice, ostalih sob in hodnikov, vrnili. Rekla sem sama sebi, da se moram drugače borit, čeprav še danes nimam te moči.
S tem želim povedat, da sem takrat začutila, koliko dejansko človek ob trenutku, ko je to celo sposoben storit, čuti v sebi obupa in poguma, da se odloči za ta korak. In nihče, ki se je vedno v življenju imel lepo, tega ne mora čutit in na podladi tega nihče nima pravice rečt, da je nekdo reva, tisti, ki to stori. Določeno stanje jih pripelje do tega.
Življenje je borba. Za nekoga lahka, za nekoga pa presneto težka in toliko, kolikor nas je, toliko je različnih življenj. Če živiš življenje, v katerem ti je lepo, ne obsojaj nekoga, ki mu ni.
|
|
|
|