ronja
|
lilijana, nisem imela takega občutka, da je proti na splošno. Sem razumela kot da je bilo itak mišljeno, da pride po OŠ živet k njima, da so se to že nekak zmenili... Sem razumela, da naj bi drugo leto končali mansardo prav s tem namenom - mogoče sem kaj narobe razumela, ampak res se mi je tako bralo. Meni se zdita pač to dva šoka naenkrat, ko je pa lažje vsakega posebej prenest, to razumem, da bi rajši eno po eno... Ker njun otrok se bo rodil ne glede na vse . Ampak če ne gre eno po eno, pa najdeš drugo rešitev.
Kar se pa terapij tiče, moraš po moje še vedno sam glavno delo naredit, samo imaš nekoga, da te vodi, da se trudiš v pravo smer - vsaj tako se mi zdi po zgledu iz okolice... Ker včasih se zelo trudimo, pa ne v pravo smer in je vse zaman oz. včasih naredi celo štalo... Terapevt brez sodelovanja družine pa res ne more nič naredit. Lahko pa ti pomaga razrešit vzorce, ki jih imaš, da ti je lažje it naprej.
zna se namreč zgoditi, da bo partnerju tako stanje ustrezalo-in bo ostalo pri tem, da boš ti pri mami, ona2 pa v stanovanju, kjer bo prostor za 2.
Ja, v tem primeru je pa itak boljše tako. Ne bi si želela živet z moškim, ki si v resnici ne želi živet z mano, ki me ne pogreša zvečer, ko zaspi, če me ni zraven... Tu nima fant nič zraven - to je med partnerjema... Tudi lubiju bi kdaj gotovo pasalo, da se v miru naspi, ne pa da nekdo sredi noči obvezno rovari (če že ne tamalidve, pa jaz, hehe), ampak vseeno mislim, da rajši živi tu, z nami... Če ne bi, potem ej boljše, da gre.
Sicer pa dvomim, da bi jima dolgo ustrezalo, če ne bo nihče pral, kuhal, pospravljal... Nekaj časa gre super, potem pa ni več kaj oblečt in v hladilniku ničesar... Takrat je pa treba nekaj naredit. iN takrat se navadno kak moški zresni;) Ker pač ugotovi, ZAKAJ ženska teži s temi stvarmi...
Evo, primer: lubiju doma ni bilo treba pospravljat ali gospodinjit. Ko sva živela večinoma pri meni, v sobici, v nekakšnem 2privat šutdentskem domu", pa je videl, kako grozno je, če nihče ne pospravlja v kuhinji, da moraš najprej 2 uri pospravljat, da si lahko normalno skuhaš... In zato midva, ko sva šla na svoje nisva imela teh problemov - ker je vedel, da to ni moja kaprica, ker pač nisem mogla pucala za vsemi, da bi bilo ves čas lepo. Ko sva se midva odselila, pa je po nekaj mesecih prišel do te ugotovitve tudi moj brat (prej smo živeli namreč skup) in je uvedel red, da morajo zdaj tam vsak en teden pospravljat kuhinjo in vsak za sabo tudi... Pač moraj videt posledice, da vidijo, ZAKAJ bi bilo to sploh dobro. Dokler nekdo vse sproti spuca, pa seveda ne vejo in se jim zdi, da brezveze težiš . Zato je samostojno bivanje lahko zelo blagodejno .
uli, glede na to, da je zdaj že odločeno, da fant pride s septembrom k vama in da imaš ti rok septembra, bi ti svetovala, da pride že malo prej in da oče že med počitnicami uvede te nove navade, da ne bojo potem nove navade+ dojenček naenkrat, ker to je res huda.
Predvsem pa se nehaj sekirat za novorojenčka, da je to nefer do njega: oče mora poskrbet za oba, seveda, ampak vsak novorojenček ima svoje probleme s svojimi starši: taprvi nasrkajo zato, ker so prvi in so starši navadno še preplašeni ali pa preveč neizkušeni, zato jih kdaj skuhamo v vročiuni ali jim uničimo ritem z nočnimi izhodi ali bogvekaj... Tadrugi trpi zato, ker je pač drugi in se starša posvečata tudi prvemu. Ampak vsak dobi iz iste situacije tudi nekaj dobrega: prvi 100% pozornost, 2. pa brata ali sestro! Ti bi seveda zanj rada popolne pogoje, vendar tega ni. Razumem, da so se ti prej zdeli idealni pogoji, vendar tvoj partner ima otroka in s tem ima tvoj novorojenček brata, ki trenutno rabi očeta, da ga sklati na realna tla. Zato bo novorojenček dobil manj očetove pozronosti (in morda tudi tvoje), vendar bo dobil brata- pravega, ki bo živel z vami in ga bo imel rad... To tudi ni glih za odmet, to je veliko! Za moje pojme skoraj največ, kar lahko daš otrokom (vsaj zaenkrat se mi tako zdi, ko gledam malidve, koliko si data... se strinjam, da je drugačna situacija, ampak otroci si lahko veliko dajo...)
Zvezdica, se strinjam s kalbom in majo, da je to pretirano. Meni se zdi jasno, da bo tudi ona vozila otroka kam, če bo rabil (če ne bo mogel sam - glede na to, da je 14 let star, verjetno gre sam v šolo ), jasno mu bo pomagala, če bo rabil, vendar se mi zdi, da so domače naloge itak naloga šolarja, ne njegovih staršev (ne vem, no, z mano jih nihče ni nikoli delal ), mislim, da se v skupnem gospodinjstvu pač vsi prilagajamo - jaz tebi, ti meni. Seveda pa se morajo vsi zavedat, da bo novorojenček zahteval precej, vendar se mora najt nekaj energije tudi za tega najstnika, največ predvsem od očeta...
Meni se ne zdi napačen predlog, da pride fant najprej živet k vama za en mesec čez počitnice. Samo prej se morate vsi trije skupaj dol vsest (Ti, oče in fant) in določiti pravila igre. Da ve, da bo imel svoj delež pri gospodinjskih opravilih in druge obneznosti, ki so del vsake družine. Prav tako določiti v naprej sankcije za neizpolnjevanje obveznosti, žaljenje in podobno. Če je to le fantova muha, ker misli, da bo pri vas kot v hotelu, ga bo že pogovor o tem delno streznil.
Podpis.
adelina, sicer svojega o odgovornosti nisem pisala na isti način kot ti, vendar ti lahko vseeno odgovorim: tudi jaz lubija ne vzgajam, pa ima vseeeno svoje dolžnosti v skupnem gospodinjstvu - in obratno: tudi on mene ne vzgaja, pa imam vseeno svoje dolžnosti. In ne zato, da on meni pomaga ali obratno, ampak da prinesemo svoj delež v skupnost, da lahko ta deluje. Ker oblek je vseeno več, če je več ljudi, tudi več krompirja moraš olupit, itd... zato si pač ljudje pomagamo, da gre skoz.
Sicer sem jaz govorila o odgovornosti za vzgojo - vzgajaš ga lahko, tudi jaz sem "vzgajala" najstnike, ki sem jih inštruirala, kdaj mi je ratalo, kdaj pa ne - ampak odgovornost za vzgojo je bila še vedno na ramenih staršev. Če so zgodnji najstniki začeli kadit, pa sem to opazila in jim povedala kaj takega, da jih je odvrnilo, sem bila vesela, saj je škoda enih 14 letnih pljučk za cigarete, ampak če pa jih ni, pa vseeno nisem bila jaz odgovorna, da mali/a kadi..
Tu ne gre za vožnjo na trening, ampak za to, da se bi ona počutila krivo, če bi mali zabluzil šolo... To se mi pa zdi, da ni njena odgovornost - 14 let sta ga vzgajala mama in oče, zdaj bo pa ona odgovorna, če pade 8 razred, potem ko se priseli k njima?? ne rečem, d a ne more nič naredit, sploh ne! Samo se mi zdi, to prelaganje odgovornosti na tuja pleča zelo strahopetno od očeta.
ON mora uvest pravila, ON lahko sina prepriča, da naj se uči, veliko težje to stori uli, saj kot "nemama" nima toliko besede pri tem - ona mu lahko pomaga pri učenju, lahko ga podpira in pohvali, lahko ga sprejema in mu je v oporo. In to je veliko. Ni pa vse.
ulli, od začetka sem te totalno razumela in nekak podpirala v tem, da je vse prekmalu, prenagljeno itd., ampak vedno bolj se mi dozdeva, da je fant tebi tko al tko v napoto. ker so vedno neki novi izgovori, na koncu celo to, da bo vajin skupni otrok prikrajšan zaradi njegove morebitne prisotnosti user posted image user posted image user posted image in da si dojenček zasluži vso pozornost očeta, mislim, a pol nej pa kar odpiše prvega sina user posted image
Ja, to je tudi mene zmotilo zdaj...
največji problem je še vedno (vsaj zame) v partnerjevi nedoraslosti svoji vlogi, načinu, kako se sprejema taka pomembna odločitev itd. in v tem, da se nesoglasja kažejo na primeru njegovega prvega otroka, ko bi pa slej ko prej verjetno prišla na dan tudi pri vzgoji njunega skupnega (spodkopavanje avtoritete, vloga kompanjona, zabavljača...)
Se strinjam, tudi z ostalim, ampak s tem pa sploh! Glavni problem tu je oče, sin je samo posledica (dobesedno in v prenesenem pomenu;)
Uli ne sekiraj se zaradi takih povsem neumestnih komentarjev. Svojemu povej, da ti boš pomagala po svojih močeh, kolikor boš zmogla, če pa otroka še naprej ne misli vzgajati ampak to breme vso prevaliti nate, boš pač morala izkoristiti plan B in se za nekaj časa, vsaj dokler ne prideš k sebi po porodu, umakniti k staršem, pa bo sam ugotovil, da z nevzgojo ne bo nikamor prišel. Nič ni narobe, če te je strah, da ne boš zmogla - jaz zase vem, bi se v tvoji situaciji počutila povsem enako, kot se ti, če ne še slabše. Drži se - boš videla, da se bo že nekako rešilo.
Podpis.
kalbo, ampak se pa kar malo strinjam s pelin, v določenih temah je v tebi toliko sovraštva, da je kar hudo brat - ker sicer nisi tak karakter... Tako da če te nekaj tako zelo boli, poizkušaj zacelit! Nikoli ni prepozno, moja mami je to naredila pri 60ih in se ji še kako splača! Resno...
Zanimivo pa je, da se za -bogega otroka- ne rabi zrtvovat oce, ocuh, amma, temvec glih noseca maceha, ki je itak zanic, ker razmislja, da je ona sama najprej odgovorna za svojega otroka.
Ja, to je tudi meni zelo zanimivo...
Cas in zgolj cas in trud bosta pripeljala do tega, da bo se tega drugega otroka cutila kot svojega, ce bo tudi ta otrok kolickaj truda vlozil v to. Ljudje nismo na gumb in ne vzljubimo nekoga ker je "od parterja". Ce bi to drzalo, bi bile dvse snahe navdusene nad svojimi tascami... pa niso....
Tudi to podpišem. Ne moreš nekoga imet rad na ukaz. Lahko se ga trudiš vzljubit, mu daš priložnost, vendar mora tudi on naredit kak korak. Pri malih otrocih je to lažje, pri najtniku, ki so mu vsi odveč in on vsem odveč, pa gotovo precej težje...
Sicer pa podpis tudi ostalo, mišek.
Ne samo partnerjeve - tudi mamine, če smo že ravno pri tem. user posted image Pač tako je - ta otrok je vsekakor deloma TUDI njena odgovornost (da pomaga po svojih močeh), nikakor pa ne VEČJI del njena, kot se lahko zgodi v tej situaciji in tako situacijo pa z vso pravico zavrne. V prvi vrsti pa naj poskrbi zase in za svojega otroka in ne dovoli, da jo pohodijo.
Še en podpis.
mateyka, podpis - ona se ne more pregovarjat z njim, medtem, ko skrbi za otroka - in otroci točno vejo, kdaj ne moreš reagirat - kadar uspavaš ali dojiš otroka, recimo. To ugotovijo že zelo mali otroci, najstniki pa sploh! Ona težko uveljavlja pravila, sploh če jih njen partner spodkopava! In to je njegova odgovornost! Da jih postavi!
|
Natisni
septembra, sredi novega šolskega leta ipd. Tudi če mož vzame očetovski dopust ga bo vsaj deloma porabil za svojega sina in tako bo spet nekdo prikrajšan. 
, le spomnila sem vas (ker cel čas se poudarja le dobro za fanta, otročka nerojenega nihče ne omenja, in kakor ga prvič omenič sem grda mačeha), če je prav da pa bi se moral 
in kar se da lepo materinstvo. 
The word!
