ronja
|
uli555, jaz bi ti najprej čestitala, da si ob vsem tem obdržala trezno glavo. Tvoji argumenti niso neko zaletavo zapletanje in kontriranje, ampak stojijo na mestu. Meni se ne zdiš zoprna mačeha in te zelo razumem, da te je strah in tudi NISI dolžna sprejet take odgovornosti in oni NIMAJO PRAVICE ti je naprtit!
Jasno, da ne moreš očetu rečt, da ne sme svojega sina vzet k sebi, če ga želi. VENDAR PA MORA POTEM ON IN PREDVSEM IN SAMO ON SKRBET ZANJ! Ne pa da to pade nate! In zato, da bo otrok zavil nazaj na pravo pot! To je njegova dolžnost, ne tvoja! In prav je, da poveš svoje mnenje!
Ti boš imela svojega dojenčka, zraven imaš še tasta in taščo, ki tudi dostikrat rabita pomoč, zraven pa še en težaven otrok, ki rabi ljubezen, ampak ni na njej, da mu jo mora dat (to bi morala bit naloga njegovih staršev, ona pa to ni!)... pa kaj vam je ljudje, nismo superženske, da bi vse folgale z levo roko! Jaz mam dve svoji, nobenih bivščih ni na sliki, nobenih invalidnih sorodnikov, ki bi rabili pomoč, pa se včasih ven ne vidim! NI FER, da on to nanjo preloži, pa pika!
Da boš mogla kdaj zanj skrbeti si si lahko mi8slila že, ko si se zapletla s moškim z otrokom. Pač si mulca dobila vpaketu in ga zato moraš sprejeti.
kdaj skrbet zanj je eno, živet in VES ČAS skrbet zanj, je pa drugo. Mislim, da če se zaljubiš v moškega z otrokom (ki še ima mamo), ne pomeni, da boš morala v glavnem ti srbet zanj! Pomeni, da boš morala kdaj skrbet zanj, v glavnem naj bi pa to delala starša, pa jima očitno ne gre najboljše od rok! Tako da se mi zdi, marijaa, da malo podcenjuješ situacijo in jo malenkost banaliziraš.
mame mu pa ni treba nadomeščat to že ima.
V bistvu v primeru, da se fant preseli k njima, bo morala kar mamo nadomeščat, ker se njegova ne najde več ven iz problemov. Pač ni dorasla težavam, ki so nastale. Oče pa še manj, če je sinu samo kompanjon! Teh imajo otroci dovolj, rabi pa očeta!
zanica, mislim, da bi moral bit partner prvi, ki se z njo to meni, ne pa njegova bivša.
In groza me je žensk, ki so proti temu da oče skrbi za otrokauser posted image .....zakaj si pol omislite življenje s človekom "s prtljago"?
Mislim, da uli ne bi imela nič proti, če bi njen partner res skrbel za sina! Če si prebereš njene argumente, se mi zdi, da kar trdno stojijo! Kakšna je to skrb, da ga daš svoji novi punci? To ni skrb, to je izogibanje skrbi! To je navadno strahopetstvo in izogibanje odgovornosti! Verjamem,d a se imata super, ko mu oče vse pusti - ampak to ni vzgoja in od tega otroci nič nimajo - kot lahko sama vidiš na primeru njegovega sina - ati je car, ampak otrok ap težaven in nesrečen! Včasih moramo bit pač odrasli, pa naredit kaj, kar nam ni všeč, je pa treba!
Zmajaz, se kar strinjam s tabo in tudi meni se ne zdi fer! Edino da ne obsojam tako zelo bivše, ker verjamem, da misli, ad je to najbojlše za otroka, ker vidi, da njun odnos nikamor ne pelje in je mali vedno težavnejši... Pa misli, da mogoče mu bo pa pri očetu res boljše...
Jaz bi se mirno in temeljito pogovorila s partnerjem, kasneje tudi z bivšo. Če se je tvoj partner odločil skrbeti za sina, naj bo popoldneve doma in prevzame skrb za otroka, za prvega in tudi vajinega. Samo dejanja štejejo, jaz ne bi pristala na lepe besede in prazne obljube. Ne pusti si nakopati partnerjevih obveznosti, že tako boš imela velikoooo dela z vajinim dojenčkom, privošči si lepe in mirne trenutke z vajinim otročičkom, saj čas prehitro teče in hitro bo prišel čas, ko boš mogla v službo. Vmes te čaka veliko neprespanih noči, morda joka, bolezni. Partner te ne sme poriniti v takšen kaos, temveč mora biti tudi tebi v oporo.
Verjamem, da lahko skupaj premagata vse te težave, če bosta složna in na poti k istemu cilju. Mislim, da se ne smeš izolirati in njegovega prvega sina, hkrati pa ne dovoli, da prevzameš popoldansko skrb za odraščajočega otroka.
Jaz bi se bila pripravljena tudi izseliti, če se ne bi dalo drugače urediti med vama.
Podpis.
Je od nekdaj tak? Morda od ločitve dalje?
Starša sta se ločila, ko je imel fant 2 leti, če sem prav preračunala - glede na to,d a so obiski urejeni tako od 2,5 let dalje... Torej o tem, da bi otrok tak postal od ločitve, ki je bila pred kratkim, ne bi izgubljala besed... Verjame, da je otrokom ločencev veliiiiko težje in da jim morajo odrasli pomagat - ampak to je NALOGA NJEGOVIH STARŠEV, ne pa njena naloga! Se strinjam, da je otrok tu žrtev - ampak ni ona tiran! Ona samo noče, da bi bil še ena žrtev njen otrok in tu jo popolnoma razumem! MOji otroci so pač prvi, potem so ostali, j* ga, tako pač je.
Glede na to, da si noseča, da si mu rekla, da otroka nočeš pri vas, kaj sploh še pričakuješ od njega?
MOgoče pogovor, da ji on pove, da se je kljub vsemu odločil, ad bo otrok pri njima, čeprav se ona ne strinja, namesto, da to izve "post festum" iz maila? To bi se ti zdelo preveč? Ker jaz sem tudi taka kura, da bi to dejansko pričakovala, ne boš verjela - pa očitno jih je še nekaj! Mater smo čudne! Pa ne mi rečt, da je to naredil iz usmiljenja, da ne bi revice nadlegoval! Ker je res veliko lažje, če ne veš, pa se potem samo enkrat fant vseli kot pa če se lahko na to malo pripraviš prej. Ne ga srat, no! To je naredil zato, ker se je že odločil, ni pa se želel kregat z njo in jo je hotel obvestit čim kasneje - to je strahopetno!
Iskreno ti povem, prvo kot prvo, res se morate vsi štirje najprej pogovorit. O otroku. Kaj se z njim dogaja in kako mu pomagati. Mama in oče sta oba odgovorna zanj. Ti in novi partner mame pa sta pač v situaciji, da se morate spoprijeti še s tem. Kje bo otrok živel niti ni pomembno, morda malo tu in malo tam, važno je, da je otrok tam, kjer je, srečen, da se počuti ljubljenega in sprejetega.
Za otroka se gre, ne za vas, odrasle, kako bo vam najbolj komot. Žal mi je zate, ker se ti vse to dogaja ravno zdaj, ko najmanj potrebuješ šoke in stres, ampak problem je treba rešit čim prej, starejši bo sin, težje bo.
Iskreno ti povem, mislim, da brez strokovne pomoči ne bo šlo. Otroški psiholog, družinski terapevt.
S tem se pa zelo strinjam. Tudi s tistim o otroku, ta res ni nič kriv, da so ga zavozili. Vendar je na pragu pubertete in kaj kmalu bo moral začet tudi on sprejemat odgovornost za svoja dejanja. Zato mislim, da bi kak terapevt res veliko koristil.
Se mi zdi pa, da si nekaj pozabila: ja, gre za otoka - vendar ne za enega, ampak ZA DVA otroka! Za tega težavnega sina, ki je res bogi v tej situaciji, ampak če je ne rešijo na nek pameten način, potem bo bogi še en otrok in za tega seveda skrbi njegovo mamo! Upravičeno in hvalabogu!
Evo, kaj bi jaz naredila na tvojem mestu:
- najprej bi partnerju povedala, da me je zelo prizadel in da se mi zdi zelo nefer, da se je to vse menil za mojim hrbtom. POvedala bi mu, da se med vikendom nisem hotela o tem menit, ker je bil fant tu in nisem želela, da se počuti nezaželenega. Da pa se počutim izdano, da se to meni, ne da bi meni vsaj povedal, da se je to dokončno odločil.
- potem bi ga vprašala, kako si on predstavlja vzgojo in kako misli skrbet za sina in mu povedala, da sama večjega dela odgovornosti za to ne mislim prevzet, ker bom imela dojenčka, ki me bo rabil in ki sem mu mama in sem zanj zato bolj odgovorna kot za njegovega otroka. Če bi oče predstavil nek realni plan, potem bi ga pozvala, da ga začne že kar tako izvajat ob vikendih itd... in vsekakor bi zahtevala od njega precej več angažiranja pri gospodinjstvu. On mora kompenzirat to, da boš imela več dela in pika!
- če bi mi bilo po porodu pretežko, bi šla k mami oz. nekam drugam pač. Pa naj se sama znajdeta. Gospodinjska pomočnica dvema najstnikoma ti ni treba bit. Včasih morajo pač sami do tega prit, da je treba odrast- odrasli moški, seveda. Najstniki pa tudi počasi.
- strinjala bi se z vselitvijo sina pod pogojem, da se vsi 4je pogovorimo in da greste vsi na neko družinsko terapijo, ker je dejstvo, da otrok ne rata težaven od krasnega otroštva. Tvoj mož otroku ni stal ob strani in to mora nekako sprevidet! Če hočeš, da bo dober oče temu in tvojemu otroku...
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
se sekirati s tem, se spraševari kje bo potem sploh otroček, sem res dolžna biti živčna potem vsak dan? Punce moje, nisem nobena "žleht mačeha", le v dani situaciji se enostavno ne čutim sposobna tako velikega bremena nase sprejet. In seveda - to izvem iz maila, ki ga je moj pustil na mizi 
, za dojenje in za tavečjega tega ne boste mogli izpeljati, če se ne misli tvoj mož resno spremeniti in začeti nositi svoj del odgovornosti - kar je malo verjetno. Ker gospodinjstva, dveh invalidnih ostarelih, enega 
in 
Lušno je drugemu pametovati, dokler nisi sam v taki situaciji. 
). Do zadnje pike se strinjam s tabo - oziroma skoraj do zadnje pike, no, tisto, da otrokova mama verjame, da bo za otroka to najbolje nisem čisto prepričana - jaz imam še vedno občutek, da samo hoče preložiti breme na druga ramena, seveda pa dopuščam možnost, da se morda tudi motim. 
!
