Gina
|
Joe, nobena cerkev kot institucija ni ok. Zakaj? Zato ker nobena nima pojma o veri, oz. o dejanskem življeju v "astralu". Razlagajo jo ljudje, ki tega niso doživeli. Brez veze. Zato se strinjam s tabo popolnoma, da je vsaka vera kot institucija zanič, kljub temu, da je v določenih časih morla obstajat, ravno zaradi zaščite človeštva in njegove reprodukcije. Najbrž bi ženske in otroci v času Kristusa umrli, če ne bi bili v okviru družine...etc.. Buda je lahko prišel do svojih razmišljanj šele po tem, ko je vse na tem svetu imel in mu je bilo dolgčas od samega bogastva, ni vedel kaj s tem delat...itd... Čas ne obstaja. To je naša halucinacija. Obstaja za nas. Sicer je pa vse tukaj in zdaj, samo ti se ne znaš prestavljat, sprehajat po času brez časa. Za vse to ne velja. Še nekaj o reinkarnaciji. To je lahko dobro ali slabo, kot gledaš. Življenje jaz opredeljujem kot zalo naporno stvar. Če hočem nekaj iz njega naredit, se moram potrudit. Vsak ima svoje vrednote. Moja je predvsem razviti sebe, zato da mi bo v življenju lažje. Če bi halucinirala, da je to življenje edino, ki ga imam, bi mi bilo enostavno. Smrti se itak ne bojim, pač živim iz dneva v dan, gledam, da je čim bolj egoistično fajn zame in konec. Zato pravim, da je tistim, ki nič ne vedo, lažje na tem svetu. Vsaj meni bi bilo, če bi lahko tako funkcionirala. Pa ne. Zakaj ne morem tako funkcionirat, čeprav sem se že v zgodnjem otroštvu odločila, da je razum edina prava stvar, pa da boga ni? Zaradi tega, ker te življenjska pot včasih pripelje do določenih spoznanj, in bolj ko jih stran odrivaš, bolj rinejo k tebi. Ne znam razložit. Če poznaš še kaj več, kot ta svet, potem ti je po svoje težje. Ker veš, kako zelo eno z enim je ta svet, pa ne mislim svet kot zemljo, ampak celotno vesolje ali če hočeš, za nekoga narava, za drugega nebesa, za tretjega astral ali karkoli že. Takrat ugotoviš, da je naše življenje pravzaprav smešno, pa vendarle tako zelo zrežirano, po drugi strani odvisno od nas...da postane to do neke mere strašljivo, če tega ne poznaš dobro. Ko pa enkrat to spoznaš, z vsem, z razumom, čutili, s svojo bitjo, potem ti postane tudi jasen pomen življenja na tem svetu. In to je razvoj bitij. Razvoj na eno stopnjo, ki je višja in boljša od tega, kar živimo sedaj. Pa ne živiš potem tako kot, živiš zaradi nekega strahu pred bogom (to mi je daleč najbolj zgrešena stvar!!), ampak zaradi tega, ker sebi privoščiš napredek, nekaj, kjer ne boš utrujen od vsega, nekaj, kjer boš imel dušni mir, kjer boš ti ti in eno z vesoljem. Ko ugotoviš to, ti je vseeno za karmične zakone, ker ne gledaš na njih z nekim strahospoštovanjem, ker si tega ne zaslužijo. Gledaš jih lahko samo kot logično posledico nečesa. Tako kot se popariš, če daš prst v vrelo vodo, se popariš, če ljudem pustiš, da delajo s tabo grdo. Nihče te ne kaznuje ali kaj podobnega. Samo zgodi se, kar se logično mora. In bog ni hudič. Sploh ne vem, če lahko vesolje imenujemo bog. vseeno je, v kaj verjameš ali kako tisto imenuješ, lahko tudi razum. Važno je, da v življenju narediš tisto, ker tebi pomaga razviti svojo dušo. Potem ti je tudi vseeno, ali duše več nikoli ne bo, ali pa gre na lepše ali pa karkoli že. A ni tako?
|