Vojna v meni....

Vojna v meni.... (Polna verzija)

Forum >> [Partnerstvo] >> Družina in partnerski odnosi

Sporočilo

ZARA -> Vojna v meni.... (13.7.2005 19:30:06)
Dejstvo je, da zadnje čase veliko razmišljam o smrti...ja,res!!Ne vem kaj mi je...pa vseeno me zanima,kako ostali gledate na to? Včasih me je prav groza,ko pomislim kolk sem stara in da je mogoče že pol življenja za mano... Skratka...veliko ljudi ne verjame v prejšnjo smrt oziroma življenje,ker se je/ga pač ne spominjajo/mo.Ampak poglejte...ljudje se tudi svojega rojstva ne spominjamo,pa nihče niti malo ne dvomi,da se je rodil...a ni to zapleteno?? A vi verjamete v svoja prejšnja življenja?? Mal sem zatežena,vem... Hvala!!

Micy -> Vojna v meni.... (13.7.2005 19:34:24)
Ej Zara jest tud zadnje čase premišljujem, o tem kako ta čas hitr gre. Januarja bom že mami, ravno kar sem maturo končala, sploh ne morem verjet kako gre vse hitr. Tole o prejšnem življenju je pa res zapleteno, jest ne vem a bi vrjela al ne. Jest sm bla u prejšnmu živlenu zihr en tag vragec k se je skoz smeju. Uživi živlenje in izkoristi vsak trenutek dneva s svojo družinico in z ljudmi k i jih imaš rada, čas res prehitro beži.:rozica::rozica::);)

Anonimen -> Vojna v meni.... (13.7.2005 19:45:54)
Jaz sem tisti ta pravi ateist. Enkrat se rodimo, živimo - kakor kdo - in na koncu umremo, potem nas pa črvički popapcajo. Ne verjamem ne v prejšna ne v prihodnja življenja. No, če prav pomislim, če nas pojejo črvički, potem jim omogočim življenje, torej ne živim jaz več naprej, živijo pa drugi zaradi mene. Pa čeprav črvički. Vem, da se to sliši čudno, vendar se mi zdi to povsem naravno (čeprav ogabno). Mogoče imam zato večjo motivacijo, da nekaj res naredim iz svojega življenja oz. da uresničim svoje cilje, ker imam samo eno možnost. Pomembno se mi zdi, da sem srečna oz. da srečo najdem v najmanjših stvareh. Kot v fimu "Lepota po Ameriško", kjer kot lepo pokažejo plastično vrečko, ki pleše po zraku. O smrti tudi sama veliko premišljujem, predvsem odkar je umrl moj sošolec v prometni nesreči. Lastne smrti me ni strah, verjetno tudi zato, ker nisem bila še blizu. Me pa zagrabi huda panika, če pomislim, da bi se kaj zgodilo komu od mojih bližnjh.

Gina -> Vojna v meni.... (13.7.2005 19:46:56)
:)-:)-:)- Zara, seveda verjamem. No, ne verjamem, jaz vem da je še kakšno življenje.:)-:)- Smrti me pa ni strah. No ja, malo lažem. Ne bi mi bilo fino, če bi mi kdo umrl. To je seveda samo z mojega egoističnega stališča gledano, saj tistemu, ki umre, ni nič hudega, nam je, ki ga pogrešamo. Da bi jaz umrla, me tudi ni strah, razen spet z egoističnega stališča, ker me je kot mamo strah za otroke, da bi bili "sirote". Ko sem bila stara kakih 18 let, sem nekje prebrala, da so nekateri ljudje taki, da kar naprej živijo za prihodnost, nečemu se odpovedujejo, da jim bo kasneje lepo, potem pa, ko pridejo v penzijo, pogledajo nazaj in rečejo, kako bedno je bilo moje življenje. Takrat sem si rekla, da tega nočem, da hočem živeti. In če zdaj pomislim za nazaj, se spominjam bolj lepih reči iz posameznih obdobij mojega življenja. Slabo hitro pozabim. Če si usmerjen pozitivno, mislim, da nekaj imaš od življenja. Ko mi je umrla mami, sem se življenja še toliko bolj zavedala. Nekaj časa sem vsako sekundo imela v zavesti, da vsak trenutek lahko umrem, pa se mi zdi, da sem se še pol manj sekirala zaradi nepomembnih reči. Vsak trenutek se mi je zdel čisto izkoriščen in fajn. Evo, zdaj sem pa še jaz zafilozofirala. Skratka, ja, verjamem, bi moral biti moj odgovor.

lex -> Vojna v meni.... (13.7.2005 20:00:54)
Meni je bilo najbolj hudo, ko je umrla moja oma. Ko sem prišla v vežico in jo pogledala se mi je zdelo kot da leži doma na kavču in se bo vsak čas zbudila. Ko je umrl dedi ni bilo tako hudo, ker sem bila že seznanjena z občutkom kako je če ti umre nekdo od najbližjih. Pa vseeno (krivično ali ne) najbolj pogrešam omo, in najbolj zanimivo je, da ko sem se zbudila iz narkoze (po luščenju posteljice) sem se prav njej najprej zahvalila, da je vse uredu. Jaz verjamem, da se bova še srečali če ne v nebesih pa v drugem življenju. Ja verjamem v posmrtno oz. v drugo življenje.

CatJa -> Vojna v meni.... (13.7.2005 20:02:36)
Jaz se pa z leti nikoli nisem obremenjevala. Pa tudi smrti me ni strah. Pa ne mislim v tem stilu, da zdaj pa zivim nevarno zivljenje (npr. dirkam po cesti), in da se meni pac nic ne more zgoditi. Preprosto sem se sprijaznila, da ljudje nekoc umremo, kdaj pa se bo to zgodilo, pa ne razmisljam. Mogoce pa nekje v koticku duse tudi jaz verjamem v reinkarnacijo, ceprav sem ateist. LP, :rozica:

urši* -> Vojna v meni.... (13.7.2005 20:18:17)
ja, definitivno verjamem v prejšnja življenja!!! kar se pa smrti tiče, mam tud js strahove, ampak vsi bomo enkrat odšli na oni svet in hvalabogu, da ne vemo kdaj... upam , da čim pozneje:ups:

Joe -> Vojna v meni.... (13.7.2005 20:25:30)
Ne, ne verjamem v reinkarnacijo po načelu karme. Tudi ne v posmrtno življenje in ne v tuzemeljsko življenjsko pravičnost. Kljub temu sem zaenkrat prav dobre volje, a če bo kdaj vojna ali kaj podobnega, bom(o) pa prav črnih misli. Tako pač je in ne bo drugače, ker je vedno dovolj tistih, ki jim je figo mar za svoj, sploh pa za tujo smrt, in ker je še vedno v vrtinec potegnilo skoraj vse ljudi. V 1. svetovni vojni je bilo 8 mio ubitih, v drugi 52 mio. V drugi je na Poljskem umrlo 17% vsega prebivalstva, v Jugi, Nemčiji in Rusiji pa približno 10%. Sledita Avstrija in Grčija s 7%, vsi naslednji so "šele" na 4% in manj. Poanta? Mar je res smiselno verjeti, da je toliko ljudi (8+52=60 mio) umrlo po neki logiki in pravičnem načelu glede na zasluge? Pa cunami in pokoli v Afriki, Indokini itn? Tako kot jaz vržem stran čestitke, tako svet meče ljudi. Oz. tako se čestitke medsebojno mečejo stran. Če imamo srečo, da uidemo kakršnikoli nasilni smrti, še vedno ostaja žalostno dejstvo, da se staramo in da bomo umrli. Tako je organizirana biološka vrsta - lažje kot popolnoma prenoviti dotrajano staro hišo je zgraditi novo. Včasih si rečem: Le kdo (oz. kaj) sem jaz, da bi si zaslužil večno življenje? Če pridem sorazmerno lepo do 80ih, bom zelo zadovoljen; tako vsaj mislim zdaj.

lenika -> Vojna v meni.... (13.7.2005 20:26:38)
Jaz se pa smrti ne bojim. vem, da bomo vsi enkrat umrli. Strah pa me je bolezni.

rija -> Vojna v meni.... (13.7.2005 20:29:48)
Sem včasih veliko razmišljala o relaciji življenje-smrt. Pa do nekega pametnega zaključka, razen tega, da bomo nekega dne vsi umrli, nisem prišla. Tako sem to temo potisnila nekam v zadnji del mozga. V prejšnja življenja ne verjamem, ker bi bila potem danes veliko bolj pametna in izkušena, ne pa, da sem se vsega morala še enkrat naučiti na napakah;). Smrti pa me je malo strah, kot vsega neznanega...

Magi* -> Vojna v meni.... (13.7.2005 20:33:37)
Joe je zelo lepo napisal. sem pa po pravici povedano jaz začela več razmišljati o smrti odkar sem postala mama. mogoče je to res egoizem, ker bi si želela večno biti ob svojem otroku. kaj pa vem.:zmeden2:

Anonimen -> Vojna v meni.... (13.7.2005 20:41:54)
Sicer te čist 100 procent ne zastopm ampak...tudi jaz se velikokrat spomnim na to, da je pol živlejnja za mano, minilo kot blisk, in če bo naslednja polovica tako hitro :zmeden2: pa ko imaš enkrat otroka te je itak vsega strah: ko kašljaš imaš tuberkulozo, ko se ti naredi mozolj na glavi, je tumor, ko ne moreš orng na veliko potrebo imaš raka na črevesju itd.... Taka pač sem, če ti je v tolažbo, nisi edina.

Brisani uporabnik -> [Brisano sporočilo] (13.7.2005 21:28:28)
[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

anajmad -> Vojna v meni.... (13.7.2005 22:05:25)
Nikoli nisem razmišljala o smrti,dokler mi ni umrl Vid.O tistem obdobju raje ne bom pisala,ker je preveč hudo.Vem,da je takrat en del mene umrl z njim.Samo povem ti,da verujem v posmrtno življenje in življenje pred našim življenjem.Ker smo na svetu,da opravimo neko nalogo.Tudi to vem,da umrli dajejo znake,tako ali drugače.Samo prisluhniti in pogledati jih je treba,z dušo.Pa nisem ne vem kakšen verski fanatik,da ne boste narobe razumeli,ampak situacija te privede do tega,da začneš drugače gledati na življenje in malenkosti,ki jih prej nikoli nisi opazil,ti popestrijo dan. en lp:morje:D.

nejcko -> Vojna v meni.... (13.7.2005 22:06:50)
Kaj pa vem ... pišuka, Zara, si pa izbrala temo!? Lastne smrti se niti ne bojim, bojim pa se lastnega umiranja, ja, tega pa me je groza. Zato si želim - ampak verjetno si itak vsi, da bi umrla hitro, v trenutku, da bi zaspala in se ne bi več zbudila. Verjamem pa tudi v posmrtno življenje oz. prejšnja življenja, ampak o tem niti nimam izoblikovane določene predstave. Verjamem pa ker se mi zdi nemogoče da bi ta silna energija žiljenja kar izpuhtela. Strah pa me je tudi smrti mojih bližnjih - te nikakor ne morem sprejeti, niti je nočem. In groza me je mrtvega - zakaj, nimam pojma, ampak to je moja največja fobija v življenju. In res je, da odkar imam otroke, sem tudi sama malo panična - približno tako, kot opisuje Al bina, pa čeprav globoko v sebi verjamem, da se meni kaj takega itak ne more zgoditi. Če v grobem povzamem - smrti ne maram, pa pika.

Pia73 -> Vojna v meni.... (13.7.2005 22:17:02)
Mene je tudi strah smrti! Najbolj me je strah, da bi umrl otrok ali partner, pa tudi lastne smrti me je strah in to odkar imam otroka. Ko je bil še dojenček sem sklenila tudi čisto nizko zavarovanje, za primer, če se nama kaj zgodi,.... Verjetno egoistično ja, da me je strah lastne smrti a tako je. Nisi sama in nisi čudna ali pa nas je čudnih več,... Da ne govorim, da grem sedaj rez problema k zdravniku saj nikoli ne veš, če ne gre za raka, tumor,..... V posmrtno življenje pa,.. mislim, da ne verjamem, mogoče čisto malo,.... Je pa zanimivo, da sem ravno kak dan nazaj sinu razlagala o tem. Me je vprašal, sedaj je v fazi, ko ga vse zanima,... Pa sem mu rekla, da gremo med angele, pa sem se takoj popravila,da nisem sigurna, da eni pravijo tako drugi drugače,.... Da pa jaz žal tega ne morem vedeti, da to zvemo, ko umremo. Sem realist tudi otroku povem tako kot mislim sama. Seveda priredim letom primerno.

Anonimen -> Vojna v meni.... (13.7.2005 22:24:14)
Mene je tudi strah smrti, sploh da bi umrla zaradi bolezni in to (pre)kmalu. Posebno zaradi Tiborja, pa tudi zaradi smrti same. Ampak smrti me je tako strah, da sem jo potisnila v čisto zadnji kotiček možćganov in jo pridno čuvam tam. Me je pa tudi grozno strah mrličev. Še vedno sem se izognila temu, da bi šla v vežico kropit kogarkoli, od babice, dedka itd. Sploh še nikoli nikogar nisem videla mrtvega in upam, da ga tudi ne bom.

Brisani uporabnik -> [Brisano sporočilo] (13.7.2005 22:26:04)
[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Brisani uporabnik -> [Brisano sporočilo] (13.7.2005 22:28:45)
[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Anonimen -> Vojna v meni.... (13.7.2005 22:29:31)
Lep pozdrav! :bravo::bravo::bravo: Zanimivo vprašanje... Sicer nisem verna (ne verjamem v Boga v krščanskem smislu, sem ateistka), vendar verjamem v "nekaj več". Nekateri temu pravijo usoda, drugi spet drugače. Verjamem, da je nekaj "nad nami", vendar je zame to "nekaj" nekaj nedoločljivega. Nima spola ali oblike in ni utelešeno. Ni bitje, ampak sila. Moč. Karkoli... In ker sem pristaš tega, da ni nujno, da nečesa ni samo zato, ker jaz tega ne vidim ali pa, ker si jaz tega ne znam razložiti, tudi verjamem v prejšnja življenja. O svojih se sicer še nisem pozanimala, imam pa to v načrtu v razmeroma bližnji prihodnosti. Zanima me, kdo in kaj sem bila, če sem bila... Kar se pa same smrti tiče, pa... Mislim, da se je ne bojim, ker nekako ne bi imelo smisla, tudi, če bi se je. Izogniti se ji ne morem. Je pa logično, da si je ne želim in da si želim živeti čimdlje, ne glede na to, da življenje ni ravno lahko. Je pa zato toliko bolj zanimivo. In zaenkrat tudi nočem vedeti, kako in kdaj bom umrla (če računamo na to, da verjamem tudi v prerokbe). Pa-pa! :bravo::bravo::bravo:

nejcko -> Vojna v meni.... (13.7.2005 22:33:02)
Deni in Splišni - jaz sem tako fobična, da niti mrtve muhe ne primem (jo posesam z rorom sesalca), čim je pa kaj večjega, pa kar kričim in se tresem.

Gina -> Vojna v meni.... (13.7.2005 22:35:39)
Bojiš se jih zato, ker v njih ni več življenja, prvinske energije, ki nas določa za ljudi. In težko si predstavljaš, da je tista prazna vreča, v kateri ni duše, tvoj svojec, znanec. In ravno ta odsotnost duše tako prestraši, a ne. Potem naj pa kdo reče, da duše ni. hecno. Seveda je, samo ne v telesu. Meni je bila največja groza, ko sem zagledala svojo mamo kot kupček pepela v žari. samo posoda je bila. Ampak nekako si ne predstavljaš svoje matere in svoje najboljše prijateljice kot kup pepela. Pepela brez duše. Tako majčkene posode. Šejkala sem se in se nisem mogla nehat. Zdajle se spet, ko sem se spomnila. Ampak v bistvu se tako počutimo še iz enega razloga. Ker to dušo tako močno čutimo tam prisotno. Daleč najbolj čutimo dušo tega človeka na pogrebu ali pa ob takih spominih. Le zakaj je ta duša tisti hip tako zelo prisotna pri nas? Jaz ne morem zanikati obstoja le te.

Anonimen -> Vojna v meni.... (13.7.2005 22:37:58)
Mrčesa je mene iztak strah, vsega, še bolj živega kot mrtvega. Ob mrtvem mrčesu se mi ne porodi misel na smrt. Ampak pri ljudeh .... brrrrrr ... upam, da se mi dane sponoči ne bo kaj groznega sanjalo. Seveda o mrličih. Aja, ria, še to: jaz sicer tudi ne verjamem v prejšnja življenja (bi bilo pa zelo nobel, če bi bilo res:love:), ampak sem pa nekje brala, zakaj si tako "nerodna": ker se je vate naselila mlada duša, ki še nima za seboj veliko življenj in je še neizkušena. Zdaj se skozi tebe pač uči, naslednjič bo že bolje ...:)

Anonimen -> Vojna v meni.... (13.7.2005 22:39:25)
Če je duša taktrat prisotna, zakaj me potem tako straši, kaj sem ji pa naredila? In to kar vsem dušam?

PiaM -> Vojna v meni.... (13.7.2005 22:40:56)
Verjamem v prejšnja življenja in naslednja - reinkarnacijo.Bi se dalo debatirat o tem, pa ni za tu gor, se mi ne da...

Stran: [1] 2 3 4 Naslednja stran > >>