polona2
|
Predvsem se je potrebno zavedati minljivosti, to, da si stara, kolikor pač si, Zara, še ne pomeni, da imaš že pol življenja za seboj, mojega ali tvojega življenja je lahko že jutri konec, jaz se bojim te minljivosti, bolj, kot smrti same, ne prebolevam dobro takih izgub, ko premine nekdo, ki mi je blizu, me uniči in občutki ob izgubi nekoga, ki mi je drag, prehajajo skozi različne faze, žalost izgublja barvo, verjamem v reinkarnacijo, vsaj tako si razlagam razne prebliske, ki me včasih prešinejo, občutke nelagodnosti, ki se mi kar na lepem pojavijo, npr.v Celovcu, kamor sem hodila v sr.šolo, sem enkrat čakala na trolo, mimo postaje se je pripeljal tip na kolesu, ko sem ga zagledala, sem doživela šok, samo prebledela sem, začela sem se tresti in tudi besede nisem spravila iz sebe, še danes ne vem, kaj na tistem človeku me je spravilo v tako grozo, edino razlago najdem v tem, da sva se že nekje srečala, v kakšnem od prejšnjih življenj:zmeden2:.
|