bela.kava
|
uh kako se dogaja tukaj ... Dejzi uživajte na morju, Eva čestitam za mladičke, Jaz sem, samo sem, to je skoraj vse, kar lahko napišem. Namesto, da bi bila na adaptaciji sem tukaj in čakam ali si morda ne bi premislili in prenehali z izsiljevanjem in le odposlali papirjev dalje. Tem ljudem preprosto ni jasno, da jaz ne morem plačati za otroka. Ker to preprosto ni prav, ker se ne bom pustila izsiljevat, ker otroci niso tržno blago. Namesto razmišljanja, kateri čeveljci bi bili najustreznejši, kako oprati zobe dvoletniku, kaj skuhati za kosilo, ob kateri uri v posteljo, namesto tuhtanja, kako najpreprosteje oprati lase, namesto objemčkov in poljubčkov, namesto pravljice za lahko noč, namesto solz sreče ... namesto vsega tega me preganja spoznanje kako zelo kruti so ljudje, kako naredijo da se navežeš, da postane otrok "tvoj" in potem, potem si lahek plen. Nikomur ne zamerim, ki je padel pod to težo, nikogar ne obsojam. Obsojam ljudi, ki tako brezobrazno izkoristijo stisko ljudi. Ljudje, ki se odločijo posvojiti imajo običajno že nekaj let stisk za seboj, neuspehov, neprijetnih postopkov, razočaranja ... in takšni smo zares lahek plen. Pokaži mu otroka, povej, da ga bo dobil, daj mu ga v naročje ... po tolikih letih čakanja ... tri, pet, deset, petnajst? In potem ga vzemi in reči, kaj si pripravljen narediti, da ga dobiš? Ne, nikakor ne obsojam ljudi, ki klonejo, ne morem. Le jaz te meje ne morem prestopiti ... samo še kakšen čudež mi ostane ... živčna vojna se nadaljuje ... Why Does My Heart Feel So Bad
|