DaisyE
|
Na, zdaj ste me pa res kar malo v jok spravile... Sem poskušala printat slike za fotoalbum, pa printer štrajka in je samo dve skozi spustil, pa si mislim, na, zdaj pa še tole. Pol pa sediš in malo razmišljaš o tem, kaj se pravzaprav dogaja s tabo, pa ugotoviš, da je včasih preprosto preveč vsega. Toliko čustev od jednom. Mam princip v lajfu, da se da še iz takega dreka ven potegnit, najdit eno svetlo točko, pa če je še tako banalna in it naprej. Ampak tole, tole je pa tumač. Če bi mi danes nekdo rekel, da je vsega konec, bi bilo zelo težko. In po moje je to tisto, kar človeka tako zatolče. Ker veš, da so vsi tvoji upi v rokah ljudi, ki jih sploh ne poznaš in oni ne poznajo tebe. In v enem samem, samcatem trenutku te lahko vržejo na tla. Pa saj ne bo do tega prišlo. Pogumno naprej. Vse bo dobro, vse bo okej. Saj znam. Sploh pa je treba nehat mislit na to. V ponedeljek vidimo našga malčka, pa lahko spet ukrademo par sladkih trenutkov življenju. Če že nič drugega, je menda vsaj to dost ziher stvar. Takole, zdaj pa res tole samopomilovanje na stran! Eva, če pa afriškega malčka posvojite, potem bo pa sploh treba za tole gospo nekaj dobrega pogruntat. Lahko bi rekla, da ste bli na sindikalcu spodaj. In spet, če prosim, prosim, prosim, ne bi okoli govorila, ker ljudje še niso opazili, da nista oba biološka starša. Saj mogoče se hoče pa samo pogovarjat.
_____________________________
God grant me the serenity to accept the things I cannot change, courage to change the things I can and the wisdom to know the difference.
|