misamuk
|
IZVIRNO SPOROČILO: pelin Zdi se mi, da je tisto, kar ti bolj pogrešaš, priznanje tvojemu delu, ki ga on na nek način zanika s tem, da zjutraj v miru popije kavo in da si še vedno privošči vse hobije, ki si jih želi, ti pa si 24/24 odgovorna za otroka in na njega v tem smilsu praktično ne moreš računati. Bolj kot dejansko neukvarjanje te je prizadela ignoranca v smislu nezanimanja za ukvarjanje z otrokom in posledično ignoranca tvojega dela in tvoje posvečenosti. On na nek način ne spoštuje tvojega vložka v družino, ti pa ne spoštuješ njegove vloge partnerja-skratka začaran krog, ki ga lahko prekineš z dolgotrajnimi pogovori (ki pa znajo potrajat, da se kje poznajo, če se sploh poznajo user posted image ), ali z dejanji. No, na nek način je to tisto, kar jaz razmišljam le da bi še nekaj dodala. Ko sem bila sama dvakrat v podobni situaciji sem to partnerjevo "nezanimanje" za ta rutinska dela pri dojenčku v prvih mesecih tudi zelo osebno vzela. Tudi jaz sem ga najprej na vse možne načine spodbujala, mu nakladala o tem kaj vse bo zamudil in še in še.Rezultat ničen, slab , totalno nespodbuden.Končno sem mu razložila, da sem resnično potrebna odklopa, da bi želela, da mi priskoči na pomoč vsaj zato, da pridem jaz malo k sebi , če že sam nima neke želje po tem. Žal tudi to ni preveč pomagalo in jaz sem nehote vzela to kot pomanjkanje ljubezni do mene. Res je, da je tako kot marsikatera pravi dostikrat skrbel za različna gospodinjska opravila, toda pri otroku je čisto odpovedal. Tistega obdobja žal nekako ne morem pozabiti....vse te neprespane noči (tudi čez vikende in praznike, ko je bil gospod mož prost), prepuščenost sami sebi, ko je otrok zbolel, vsa odgovornost na mojih plečih, različne odločitve, za katere nisem vedela če so prave.....Da, tega mu po pravici povedano nekako ne morem odpustiti, še posebej po tem, ko se po drugem porodu ni nič bistveno poboljšal. Sedaj dobrih deset_ let po tem še vedno ni vse pozabljeno, še vedno je grenak priokus ob spominu na ta čas, ki bi po mojem prepričanju moral biti lepši, nepozaben v pozitivnem smislu in tak družinski, v sožitju s partnerjem. Zame je to resnično uživanje ob otroku, z ramo ob rami s človekom, ki ga imaš rad, ki je enako zaslužen za to, da je to bitjece prišlo v družino...Ne vem, morda preveč zahtevam, morda sem nerealna, ampak to je moj pogled na starševstvo in hkrati na partnerski odnos. Nekatere ste kar zadovoljne, ko vam partnerji v zameno, da bi včasih prevzeli skrba za malčka, to nadomestijo z gospodinjskimi opravili.Prav, če ste takšen tip človeka...vendar se ne strinjam s tistimi, ki pravijo da saj je vseeno, glavno da se vsaj malo poigra z otrokom. Moje izkušnje so take, da se otrok kmalu navadi, h komu mora jiti takrat, ko ima težave, ko je bolan, ko je kakšna resna neprijetna situacija. In tako so potem eni v družini za igranje, zabavanje, prijetne zadeve....drugi pa za tiste resne, problematične. Tako je žal pri nas. Pa ne zato, ker sama ne bi bila zabavna, razpoložena za šalo in fore...zato, ker med vsemi drugimi resnimi problemi in zadevami (šola, zdravstvene težave otrok, različni konflikti med otrokoma...)ki so v večini še vedno na mojih plečih (tako je pač moj gospod navajen od rojstva otrok)težko najdeš energijo in čas še zato. Se opravičujem...nakladam da je groza... Samo še to...strinjam se z eno, ki je rekla, da moraš razmisliti, če se ti splača vztrajati pri tem, da bi partnerja spremenila. Jaz sem obupala...mogoče prekmalu. Joj miljonarka in pelin, točno to, TOČNO TO!!!! Sama sem že pred časom tukaj gor jamrala o praktično istih težavah pri možu, ki so pri nama rezultirale v tem, da mu ne morem prepustiti otroka v varstvo (ali pa moram napisati doktorsko dizertacijo preden grem, da otrok vsaj jest dobi in ima previto rito), pa sem jih precej po glavi dobila, da delam znanost iz otroka. Ampak ko sem prebrala vajina zgornja posta, mi je pa res kliknilo. Ja, to je to. Predvsem pelin, moje razmišljanje in čutenje je IDENTIČNO tvojemu. Jezna sem na njega, ker mi je s svojim odnosom "zagrenil" materinstvo v teh začetnih mesecih. Poleg tega mala danes, ko ima dobrih 10 mesecev, izjemno jasno kaže preference, oz. njega zavrača (pri njemu noče jest, ves čas cmiha, noče pit, skratka ultra nezadovoljna), drugače je pa super pridna in vedno nasmejana dojenčica. Pri vseh ostalih ni pol tako "naporno", pri očetu postane pa tečka na kubik. Kar seveda pomeni, da jaz še vedno ne morem odklopit. Mah, še in še bi lahko razpredala... Bom mu dala točno vajina sestavka za prebrat, da vidim, če bo to sprožilo kako bliskanje po možganih Drugače pa punce, če ste iz Lj vaju (in tebe Jararaja009) vabim na kofe, bomo vse rešile
|