Jararaja09
|
Evo me, sem dolgo rabila a ne? Ni opravičila za to, ampak sem pustila da se maloo stvari razvijajo, sedaj imam kaj poročati...
Torej, sedaj za nazaj nisem šla vsega brat, bom samo podala kaj se trenutno dogaja oz.se je v preteklih mesecih.
Hm...Kje naj začnem? Izpostavila sem, da je glavni problem da se moj partner ne posveča preveč nama in najini punčari, ki bo zdaj zdaj stara eno lepo. Pupa se lepo razvija, je res neverjeten dobrovoljček, užitek je biti z njo vsako sekundo in res ni prav nič naporna. In ja, še vedno sem jaz tista ki prevzema levji delež odgovornosti za njo. Vem, sama sem si kriva, da se ni nič premaknilo, ker nisem bila dovolj vztrajna. Mislim da je danes bilo prvič po dooooolgem času, da sem uspela se osvoboditi miselnosti, da lahko edino sama poskrbim za njo in sem ga poslala na sprehod z njo, da sem lahko malo počistila in popoldan se je šla za eno urco kopat z njim ter njegovimi starši. Kopa je še vedno ne, previje jo, nahranil je še enkrat ni, skuhal hrane za njo tudi ne...Saj ne rečem, še vedno skuha občasno ipd.ampak nekako nisva na isti valovni dolžini kar se tiče najine hčerke. Sedaj grem jaz čez dva tedna nazaj delat, mala gre v varstvo k eni gospe, on pa na žalost nima ogromno dela, je kriza v njegovi branži in bo kar precej doma tako da bo, vsaj po moje se mi to zdi prav, moral prevzeti malo več odgovornosti za pupo in tudi za dom. Kaj naj rečem, delala bom do štirih in preden pridem domov.... Nočem pa da je mala cel lubi dan v varstvo, želim da če je doma da jo prej vzame ven, jo doma da spat, jo tudi nahrani če tam ne bo jedla....Hočem mu pokazati, hočem mu pomagati da bo videl kako pa kaj, ampak pravi da naj ne kompliciram okrog vsega tega. In na žalost bo tako, da se bo pač moral popolnoma sam znajti, potem ko grem delat, ker kot vzgojiteljica ne bom mogla na telefonu viseti in mu dopovedovat kaj pa kako. Uf, zdaj ko berem kaj pišem šele vidim kakšna smotka sem, da nisem bolj vztrajala pri določenih zadevah. Ok, kot sem že stokrat omenila, če bi pač vsak dan delal in prihajal domov tako kot jaz bi se delo porazdelilo, ampak tako bo pa sedaj res moral več on doma postoriti, ne vsega, ampak večino pa že glede na to da bo pač več doma. Zadnjič sem ga prosila, da naj jo gre nazaj uspava, ker se je zvečer malo predramila jaz pa sem lih nekaj pripravljala za prihajajočo službo....Pride po treh minutah iz sobe in kao kima, da lih ni zaspala. Mala spet zajoka, spet gre nazaj, spet pride po dveh minutah ven in ves jezen zarenči, da naj grem otroka uspavat. Pa sem rekla, da ne bom šla, da naj se malo potrudi. In potem ves jezen leti nazaj v sobo in nekaj telovadi okrog posteljce pa sem jaz prevzela, da jo uspavam, ker mi ni bilo do kreganja nad njeno posteljco. Mala je v minutki zaspala, pridem ven in mu lepo rečem da njegov odnos ne štima, da sem mu milijonkrat rekla, da naj gre zraven da vidi kako mala zaspi, da za to treba čas in da ne gre to v dveh minutah...On pa spet o moški in ženski delitvi dela in odgovornosti...Pa sem bila tiho, ker se ne mislim več kregati, nima smisla. Da kako sem ga lahko zavrnila Kar kap me je skoraj.
In vem da ko to pišem, da sem sama kriva za takšno stanje, ampak verjetno sedaj slepo upam, da ko bom šla delat, da se bo vse avtomatsko spremenilo. Kaj sploh hočem od vas sedaj? Da me živo požrete Se opravičujem, ker kar nakladam in pišem mogoče nesmiselno, ampak samo malo da si olajšam dušico, ki je sicer dokaj pomirjena, ampak še vedno malček vznemirjena Povejte pač kar mislite, vse pride prav
Iz celotne zgodbe se da razbrati, da ni bilo nekega premika, niti faktorja ki bi karkoli premaknil, ker sem po moje jaz tisti ključni osebek, ki bi moral zadevo malo razmigati in biti bolj ostra, ampak nekako sem tako padla v najin odnos s punčko, da sem potem kar nekako požrla vse.... Še vedno imam občutek, da se malo odmika od naju, čeprav vseeno sedaj malček več reagira na pikico, ker je tudi ona bolj dovzetna za vse dogajanje okoli nje, ampak še vedno premalo. Menim, da moramo biti za vzgled otroku od dne ko se rodi, tako ali drugače pa četudi malčki vsega ne dojemajo, mi se moramo maksimalno potruditi.
Gospe in gospodje, še in še bi lahko pisala, ampak zaenkrat je dovolj, ker če ne bo nastal roman.....Ve pa kar tipkajte, da vidim če ste se znašle v tej moji zmešnjavi
|
Natisni
