|
NM -> RE: Marčevke 2010 (14.4.2010 12:00:28)
|
PA ŠE NEKAJ ZANIMIVEGA ZA BRANJE
OTROCI IN STARŠEVSTVO
Učitelji imajo vse večje težave pri vzpostavitvi discipline v razredu, je pokazala študija OECD Talis. Eden od štirih anketiranih učiteljev je povedal, da kar 30 odstotkov učnega časa izgubi, ker mora umiriti učence. V Sloveniji je vse več staršev, ki v šolo prihajajo z odvetniki, bodisi ker niso zadovoljni z oceno bodisi z disciplinskim ukrepom zaradi povzročanja nereda v razredu. Skupino otrok, ki je bila v organizaciji Rdečega križa na letovanju v Punatu na Krku, so predčasno poslali domov. Prerekajo se še, ali je bila ta odločitev upravičena ali ne, a takšna predčasna pošiljanja domov se do zdaj vendarle niso dogajala. Da otroci postajajo tirani, že nekaj let opozarja nemški psihiater za otroke in mladostnike in psihoterapevt Michael Winterhoff, ki je tudi sam oče dveh otrok. Pravi, da otroci potrebujejo meje in pravila, da se lahko pravilno razvijejo.
V zadnjih letih opaža, da otroci zavračajo temeljna pravila socialnega vedenja, kot so pozdravljanje in poslušanje ali zadržanost in skrb za drugega. “Te spremembe pomenijo, da imamo opravka z vedno več nespoštljivimi otroci,” pravi Winterhoff. Otroci postajajo tirani zaradi sprememb v družbi, ki jih odrasli v vedno večji meri ne obvladujemo več. Manjka nam orientacija, priznanje in varnost. Živimo v družbi, ki ni več pozitivno usmerjena na prihodnost, vsak dan se soočamo z negativnimi novicami, o okolju, zaposlitvi, varnostnih razmerah. To vpliva na psiho odraslih in posledično njihov odnos do otrok. Ljudje so zaradi tega v družbi čedalje bolj negotovi, se ne znajdejo več, vse manj se počutijo varne. Soočeni so z vse bolj vsestranskimi zahtevami. To se začne že pri izbiri ponudnika za telefon, med številnimi ponudbami in možnostmi je treba odločati v poklicnem življenju. Vedno več odraslih izgubo orientacije nezavedno nadomešča s pomočjo otrok. Otroci jim pomenijo srečo in edino perspektivo za prihodnost. Zato naredijo vse, da bi jih otroci imeli radi. Trdo delajo, da otroku lahko kupijo najdražjo igračo. Odrasli danes otroka ne jemljejo več kot otroka, ampak kot partnerja, kot majhnega odraslega.
Od sredine devetdesetih let prejšnjega stoletja Winterhoff opaža še en problem - starši se ne počutijo ljubljeni, zato to kot nadomestilo zahtevajo od otrok. Po letu 2000 pa se starši nezavedno “združijo” z otrokom, kar pomeni, da niso več vzgojitelji, ampak otroka jemljejo kot del sebe. Otroci zato ostanejo v zgodnji fazi razvoja, ko še ne vedo, kaj je to “spoštovanje”. “Če od otrok v osnovni šoli zahtevate, naj dajo iz torbe knjige, boste ugotovili, da to naredi samo še tretjina. V primeru zdravega psihičnega razvoja, se že triletni otrok obnaša tako, kot to zahteva odrasli. Danes pa je žal tako, da se otroci ne zgledujejo po odraslih, ampak oni odrasle prisilijo, da se jim prilagodijo,” pravi Michael Winterhoff. Tem otrokom po njegovih besedah ni mogoče pomagati pedagoško, z vzgojo, ampak morajo dobiti priložnost, da psihično dozorijo.
Michael Winterhoff 15 let dela kot otroški psihiater, je povedal za Wiener Zeitung. Prej so bili do trije otroci na šolski razred moteči, zdaj jih je trikrat več. Večina so narcisi na stopnji razvoja 1,5-leta starega otroka. Otrok, star 1,5-leta, se odziva na užitek in na njegovi podlagi dojema okolico. Mladostnik, ki psihično ostane na tej stopnji razvoja, se ne zmore vključiti v delovno okolje. Ta motnja oziroma narcisoidnost se pokaže tako, da se desetletnik v čakalnici valja po tleh in psihiatru sploh ne odzdravi. Ko pride v njegovo ordinacijo, odločno sede na levi stol, čeprav mu ponudi desnega. Učitelji se pritožujejo, da ne izpolni nalog, ki mu jih dajo.
Ti otroci niso sposobni prepoznati drugega, osredotočeni so samo nase, prepričani so, da le oni lahko o vsem odločajo. Normalno mora desetletni otrok skupaj s starši pozdraviti, ko nekam pride, pa izpolniti mora naloge, ki mu jih naloži nekdo, ki skrbi zanj oziroma mu je nadrejen. Takrat mora začeti tudi že opravljati posamezne naloge, kot je priprava mize.
Triletni otrok še nima razvite osebnosti, to lahko razvije šele pod pravim vodstvom. Ne more še sam odločiti, ali naj se igra ali naj recimo riše. Odločitev o tem morajo sprejeti njegovi starši. Če pa starši otroka ne obravnavajo kot otroka, ampak kot partnerja oziroma malega odraslega, se otrok psihično ne razvije in ostane na ravni 2,5-letnika. Primer, ko starši otroka ne obravnavajo kot otroka, ampak kot malega odraslega je, recimo, navaja Michael Winterhoff, da osemletnik odloča, kakšne barve bo kavč v dnevni sobi oziroma kam bo šla družina na dopust. Najslabše pa je, ko se starši združijo z otrokom, ga obravnavajo kot del sebe, enako kot recimo roko. To se kaže v tem, da jih ne moti, če otrok prevrača stole, ko se pogovarjajo z njim.
Do 90. let prejšnjega stoletja so starši otroke vodili, mladostnikom so postopoma dajali vedno več odgovornosti, pot od hierarhije do partnerstva je bila postopna. Ta odnos se je z izboljšanjem socialnega položaja družbe porušil. Danes mora otrok imeti vse in takoj. Winterhoff pravi, da sta se tudi njegova otroka včasih upirala, ko se je bilo treba obleči. Z njima se ni pregovarjal ali ju prosil, ampak je preprosto odšel iz sobe. Ko se je vrnil, sta bila bodisi že oblečena ali pa sta se bila pripravljena obleči. Danes se veliko staršev do otrok ne obnaša več tako, na podlagi intuicije, vse več je psihičnih motenj med starši in otroci, zlasti v srednjem in zgodnjem razredu družbene lestvice, vse več motenj je tudi med otroci in učitelji in vzgojiteljicami, ugotavlja nemški psihiater.
Opozarja tudi, da v šolah marsikje nimajo več ocen, učitelji ne preverjajo domače naloge, šole uvajajo koncepte partnerstva med učitelji in učenci. Toda otroci se v osnovni šoli učijo v odnosu do posamezne osebe, ki jim mora dati navodila, ona mora kot nadrejeni sprejeti odločitev. To nima nikakršne povezave s poslušnostjo, ampak je naravni razvoj. V tej starosti otrok potrebuje vodjo. Naraščanje števila odvisnikov od drog med otroci je tudi odraz nezrelosti oziroma neustreznega odnosa do njih. Če ostanejo psihično na ravni triletnika, ki svet zaznava na podlagi užitka, se hitremu užitku, ki ga zagotovi droga, preprosto ne morejo upreti.
“Pozitivne psihične funkcije se razvijejo šele s tem, da otroška psiha prek odrasle osebe dojema omejitve svoje individualnosti. To se zgodi tako, da otrok po drugem letu starosti ne dobi več vsega takoj, ampak mora kdaj tudi počakati. Le tako se mu razvije toleranca do frustracije. Otroška psiha se mora oblikovati,” pravi Michael Winterhoff. Če starši od otroka vztrajno zahtevajo, da si mora umivati zobe, bo čez čas to začel početi sam od sebe. Enako velja za druga opravila.
Od kod pa starši vedo, kdaj lahko kaj od njega zahtevajo? “Če otroka jemljejo kot otroka, ravnajo intiutivno, psihične funkcije se mora človek naučiti enako kot pisati, računati in brati. Ti procesi so pogosto dolgotrajni. Vzemimo na primer delovne navade: Starši svoje otroke od prvega razreda osnovne šole navajajo na hišna opravila in jih nadzorujejo, ali so jih dobro opravili. To vodstvo je potrebno do 14. leta starosti. Neprestano in ljubeče vodstvo staršev je potrebno, da otrok to enkrat osvoji. Prek tega nepretrganega navajanja na različne funkcije se v prvih dvajsetih letih življenja na splošno oblikuje človekoga psiha,” pojasnjuje Winterhoff.
|
|
|
|