|
NM -> RE: Marčevke 2010 (28.3.2010 10:42:21)
|
Moja porodna zgodba (malo je dolga[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/zmeden.gif[/image])
Osem dni po PDP, v ponedeljek ob osmih zvečer, sva šla do porodnišnice na ctg, saj je bilo v desetih urah čutiti le sedem gibov, trebuh mi je otrdeval in na desni strani je nastajala močna izboklina. Da bi mirneje spala sva torej šla preverit. Eno uro sem ležala tam in bejbi je bila zelo živahna. Ne samo to, začeli so se neredni popadki. Pregledal me je še dr. Mugoša, odprta sem bila 1,5 cm, se je pa že nekaj pripravljalo, tako da je predlagal, da ostanem na oddelku. To me je spravilo v solze, saj sva upala, da bom čim dlje doma, da ne bom po nepotrebnem v P. Toda ostala sem sama, popadki pa so prenehali. V sobi je bilo tako vroče, da sem šla na računalnik, klepetala z možem in si blazno želela domov ali pa da se kaj začne. Pa se je okrog enih, bili so neredni in šibki. Vmes sem šla še na ctg, saj me je zanimalo, kaj se dogaja. Počasi sem se odpirala, zato mi je babica dala še svečko in me pospremila nazaj v sobo. Nisem mogla zaspati, postajalo mi je slabo, pa sem bruhala, potem sem se pogovarjala z eno cimro, ki se je zbudila. Od štirih do šestih pa sem hodila po hodniku in merila čas. Stopnjevalo se je, moj mož pa je mirno spal L. Malo pred sedmo me je sestra poslala gor na ctg in stvar je postajala resna. Ko sem se vračala, sva se srečala z možem, kar skočila sem vanj, čeprav me je zvijalo. Sledila je vizita in pregled – jupi – 6 cm odprta, dr. pa možu, ki se sploh ni zavedal, da gre prav zares: »Super je, pridna, greste rodit!« Takoj v porodno, brez klistirja, ker je babica Katja ugotovila, da je črevo prazno. Mož preoblačit, midve pa v porodno, tisto z kadjo, saj smo bile 4 za rojevat, pol pa še dve – he he, bilo je po prazni luni. V porodni je čas mineval, kot bi pihnil (9.30-13.24). Mislila sem na svojo deklico in si želela čimprej slišati njen jok. Veliko sem stala, sedela na žogi, na postelji bila v polsedečem položaju. Mož, babica Katja in študentka babica Martina (obe prijazni, strokovni) so me vzpodbujali … Sledilo je predrtje mehurja, ops mekonijska je, bo treba hitro. Na koncu še nekaj oksitocina – au, kako so bili boleči, pa dolantin proti bolečinam, saj se nisem odločila za EA. Enkrat smo se probal učit pritiskat, pol pa je v dveh popadkih bila glavica zunaj, žal s prerezanim presredkom, pa še en popadek in Nika je že jokala. Preplavila so me nepopisna čustva, ko sem jo gledala med aspiracijo in čiščenjem. Prvi jo je pestoval mož, ker so mene šivali… Potem pa je sledilo 3 ure in pol v porodni – prvo spoznavanje, sesali ravni nisva, le okušali – nepozabno. Vse bolečine so pozabljene, saj je najino sončece pravi zaklad.
LP vsem
|
|
|
|