ronja
|
se je katera vsedla s tasco in razlozila kako vam izgledajo neke stvari, kako se vi pocutite ob tem in tem... da si zelite to in to, da menite, da to in to... resno, mirno in brez iskanja krivca, samo govorite o svojih custvih in razumevanjih in dovolite tascam, da vas opozorijo kje jo napacno razumete in zakaj... kvaliteten pogovor marsikaj resi.
Jaz sem poizkušala - kar nekajkrat. Vendar je šla v 90% stran (navadno sem prbala, ko je Ronja spala, da sva imeli mir, pa se ji je na lepem začelo mudit domov - sicer se ji nikoli ne mudi domov), v ostalih 10% pa se je začela z Ronjo pogovarjat oz. jo je šla pobožat. Me je pa zadnjič enkrat presenetila, ko je pa ona naredila korak naprej, da naj ji vedno kar direkt povemo. Na žalost se je pripravljena pogovarjat samo, če se ne vidimo veliko in ji sin pove stvari zelo direkt in je ne pusti pobegnit. Jaz tega (še) ne znam naredit, bi se rada naučila, ampak po pravici povedano, ne znam. Skratka, on jo zna prisilit, da razmisli, jaz pa še ne...
Pa sploh ni slaba, je zelo dobra ženska, samo ne vem, če lahko gre čez tisto, kar jo tako zelo ovira, da mora delovat na ta način... Verjetno ji je preveč boleče in je lažje živet tako...
Bila sem zadosti nesramna, da sem jasno in glasno povedala, da na te finte ne bom reagirala.
Vidiš, tega se moram pa še naučit! Meni je to težko! Prepričana sem, da bi jo to zelo prizadelo in se ves čas sprašujem, ali je to nujno potrebno, saj tako čisto ok funcioniramo... Zato bom poizkusila z alternativo: da ji rajši pomagam takrat, ko rabi in se mogoče še bolj odpre, zaceli svoje rane in bo potem itak lažje zanjo in s tem tudi za nas. Ne vem, če bo delovalo, poročam kasneje .
Tudi mene ne moti, če starši (katerikoli) vedo, kam gremo, ne maram pa opravičevanja v smislu, da če nekam ne gremo, pa moramo prit k njim. Hočem svobodo, da lahko gremo, kamor hočemo, kadar nam paše. In če nam ne paše tega raportirat, nam ni treba. Čeprav navadno povemo, kje smo kaj bili, ker je to babicam zanimivo, pa fajn se jim zdi, če lepo skrbiva za otroke in da kaj skup doživimo.
pogovor? ja, smo ga mele. je bilo drugače, natanko 1 mesec.
Lej, torej pomaga! Te pogovore je treba obnavljat!
Distancirati se, ni resitev problema temvec izogibanje problemu.
Mišek, tudi sama sem zelo močno tako razmišljala do čisto pred kratkim, zdaj pa nisem več tako zelo prepričana... Za reševanje odnosa morata biti vedno oba za. Če je nekomu v nekem trenutku to pretežko, je nesmiselno ga silit. Si tam in pripravljen/a, ko bo on/a pripravljen/a. Do takrat pa se distanciraš, da lahko živiš normalno svoje življenje. Ne vem, to sem naredila pri mami in sem se potem mnogo bolje počutila. Kasneje se je ona odločila razčistit ene zadeve iz svoje preteklosti in se je res zelo spremenila (na bolje:) in imava danes res krasen odnos, lahko ji zaupam (kar se mene tiče prvič v življenju, da dejansko čutim pravo zaupanje do nje), lahko si vse poveva, tudi stvari, ki jih je katera od naju zasrala oz. koga prizadela... In je fajn. Res fajn. Ampak čisto nič ne bi dosegla (oz. nisem, ker sem to počela kar nekaj časa), dokler sem hotela popravit najin odnos, se pogovorit, bit iskrena, povedat, kaj me boli,... pa ona ni bila pripravljena it čez določene traume, ki so ji onemogočale uvid v nekatere druge situacije, kjer sem bila tudi jaz vpletena, recimo. Enostavno ni mogla.
In zdaj mislim, da je včasih treba dat ljudem čas, da sami pridejo do tega, da bi se radi spremenili, če jim pač situacija ni všeč. Ampak dotlej se nam pa ni treba matrat z njimi, če nam to ni luštno. ne da jih daš čisto na hladno, če so to ljudje, ki komurkoil v družini veliko pomenijo, ni pa treba, da se vse temu podreja - skratka: se distanciraš, živiš svoje življenje.
|
Natisni
. 
. Ampak takrat, ko sem pa jaz čutila, da ona dejansko misli, da je mala njena in samo njena in nič najina in se jo je trudila dejansko "vzet", takrat pa tega slišat nisem mogla, ej tudi v meni vrelo! Ampak problem ni bil v besedah, temveč v tistem zadaj - v vsiljevanju, omejevanju svobode, jemanju otroka... POtem ko smo to zajezili, mi mojamoja ni šel več nikoli na živce, niti malo, še fajn se mi zdi, da jo ima rada... To ti hočem rečt. Se splača. 
V praksi pa dvomim, da obstaja človek, ki ga takšni poskusi nadzora s strani staršev ne bi slej ko prej pripravili do tega, da bi se od njih distanciral, o tem govorim. Pa so še vedno starši, ki te imajo radi, in ti njih, hkrati pa postaviš mejo, ko enostavno ne razpravljaš več o tem, kam greš, in se s tem izogneš konfliktu. 
. Tudi moja tašča je (bila) taka. Ampak dejansko: ona taka je, da kliče, da hoče prit, da hoče met vse pod kontrolo, da morate bit skoz tam - to je ona, to je njeno življenje: vi ste njeno življenje, sploh vnuk. In če ti to ni všeč, se lahko edino ti sama distanciraš, pomaga ti pa seveda tvoj mož, on je tu ključni faktor in to, da jo ves čas zagovarja, tebi pa gre to na živce, je vajin problem, s katerim v bistvu nima ona nič - ona je samo povod. To rešita, pa bo vse lažje. 
). Rekla bom samo, da ima vsaka zgodba dve plati. V postu uporabnice ne eko sem nekako videla njo. Ima ful vpliv na mojega brata in še prevečkrat verjame samo njej. Pa me po eni strani briga, čeprav svojemu bratu privoščim samo najboljše. Vse v redu in prav, se do sem nisem kaj preveč vtikala, se je pa ona začela nekako vtikati v moje življenje. Vidim, da mi ne privošči sreče, niti najmanj, ker s svojim jezikom veselo opleta. Vsaka rit pride na svoj sekret, bo tudi njena. Ko bi potrebovala podporo (sem 
), me fino fila z čenčami, za katere je vedela, da me bodo prizadele v dno duše. Ampak sem dovolj hitro spoznala komu lahko zaupam (njej definitivno ne), kdo mi privošči srečo in koga se moram izogibati, da se otresem vseh slabih misli in čustev. 
Podpiram pa te v tem, da dosežeš svoj način življenja in ne poskušaš spremeniti fanta, da ti slepo sledi.
