ronja
|
je le njegova mama in nočem, da se zdaj zaradi mene kregata A če se vidva zaradi nje, je pa ok? Ker potem je tko, če ni po njeno pade v jok in je hitro po njeno, ker se naredi tako. Take igrce pa pri men ne zaležejo vsaj pri odraslih osebah. Otrok me še prepriča ko vidiš da je res hudo. Pri odraslih osebah mi je pa to bolano izsiljevanje. To zelo dobro poznam in res je to bolano izsiljevanje, samo da je to pri meni palilo - enostavno si nisem mislila, da samo izsiljuje, ampak sem mislila, da ji je res grozno in sem se počutila strašansko grozna, da ji ne pustim te njene vnučke videt toliko, kot si je želi (ampak ko sem ugotovila, da več kot se vidita, več rabi, da je to kot droga in da pa mali pa to niti pod razno ni ok, sem se pa ustavila in zdaj jo vidim drugače). Zanimivo je to, da odkar vidi, da s tem ne doseže tega, kar želi, ji sploh ne gre več tako hitro na jok, je čisto normalna. Tako da to je res samo izsiljevanje. Jaz sem si obljubila, da tega ne bom počela. Če bom žalostna zaradi kake odločitve mojih hčera (ali morebitnih sinov kdaj v prihodnosti) in njihovih izbrancev, se bom potrudila, da se bom zjokala lubiju na rami, ko bova sama, ne pa pred njimi. Tudi moja tašča se je enostavno zjokala, kadarkoli se je hotel lubi kaj zmenit z njo. Takoj je začela jokat in se zaprla v drugo sobo, rekoč: "pusti me pri miru" in to je bilo to. Potem je enkrat mel on tega dosti in je ni pustil uit oz. ji je vseeno povedal, kar ji misli in od takrat se da kaj zmenit. Vseeno pa jaz tako stroga ne morem bit, ker ne znam, vsaj ne z nekom, s katerim si nisem tako blizu (svoje starše, brata, sestro... znam najurit, če me razjarijo , samo mi smo itak navajeni, da se zmenimo, če je kaj narobe, vsaj v gl.) oz. z nekom, ki tako izsiljuje, ker tega nisem navajena. Mogoče se bom naučila, bi bilo lepo... sam se trudim spregledat. oz jo preslišat. počasi se že navaja, da ni po njeno... je trajalo 3 leta... pa še nismo čist tam... Hehe, podpis. Saj ko ugotovijo, da ne morejo z izsiljevanjem nič dosešt, ga omiljo. Samo moraš bit dosleden in vztrajen -precej bolj kot pa pri malem otroku, ti so mačji kašelj , to vedno napišem;). Tudi moja tašča je spraševala Ronjo vsakič, po 5x na teden, kolikor smo se na začetku videli, kdaj se bomo vendar spet videli, da nič ne vidi tamale... Ja, ronja, kdaj boš spet prišla. In tisti novorojenček ji je očitno hotel nekaj povedat, ker se je na veliko zjokala . Ampak to, kar se oni menijo z otroki, je njihova stvar, jim naj pa še otroci odgovorijo. Se ne grem več. Ronja zdaj tako že govori in ji lahko sama pove. Pri nas je malo pomagalo tudi to, ko jo je Ronja začela odrivat od sebe in bežat drugam, se mi zdi, da je en mičkeno ugotovila, da otrok, ko začnejo plazit, ne moreš več met privezanih nase... Otroci itak pokažejo. Se spomnim, kako je jokala, ko je ugotovila, da ima Ronja rajši mene, potem, ko smo prišli ponjo in je zlezla k meni in ni več hotela stran, sploh pa ne k njej, pa ne glede na to, kaj ji je ponujala, ji je šlo kar na jok! "a zdaj, ko je pa mami tu, pa babi nič več ne velja? A zdaj pa babi nimaš nič več rada, maš mamico rajši..."itd... (resnično ne vem, kaj je ona pričakovala... ). In potem še enkrat, ko je ugotovila, da se vedno zapodi k dedu in ne k njej... Ji je spet šlo na jok, ampak kriva si je bila pa izključno sama... Se je pa malo umirila potem in tudi Ronja jo ima zdaj rajši, odkar ji pusti vsaj malo dihat. Jaz sem jo zdaj dala na distanco, ne mislim se sekirat, če ona nima svojega življenja, ker je to njena odgovornost, ne moja. Še vedno kliče in sforsira obisk, kadar je sama (če gre tast kam), takrat ima vedno krizo in vedno joka in potem nasedeva. Vendar sva se zdaj zmenila, da to ni ok, ker potem naslednji dan seveda hoče spet in še več in je še težje, ker še bolj teži, mi pa potem vse svoje plane v vodo vržemo in to ni ok, ker pač v teh svojih zadevah uživamo bolj kot pa pri njej. Zato sva se zmenila, da gre zdaj nekdo od naju k njej jo potolažit in se pogovorit, kaj jo muči, če bo žalostna, ne bojo pa tega otroci delali, ker ni fer in ker tako nobenega problema ne rešimo, samo "painkiller" je to. Jaz nisem bila stroga glede obiskov, da bi jih dolgo ne smeli videt, res pa je, da pri Ronji nisem vedela, da to pomeni, da bo cel dan tu - šli smo skup iz porodnišnice in ona je kar ostala tu in poslala tasta domov (on je ubogal, kaj pa če , sicer je malo namignil, da bi lahko šla zraven, pa ga je hitro napodila in je takoj spokal ). Ona pa bi potem imela !svojega! otroka. Jaz bi lahko magari kam šla, ji ne bi bilo nič narobe;), ker to je bil vendar njen otrok, njena punčka, ki si jo je tako dolgo želela... Pa še milijon malenkosti tisti dan... Takrat sem ugotovila, da imamo problem in edino, kar mi je žal, je to, da sem poslušala vse dobronamerne nasvete, da so to hormoni, da se bo vse umirilo čez čas in da naj se ne sekiram. Če bi bolj eksplodirala že takrat, bi imela naslednjih par mesecev veliko lepših. In prišparanih precej živcev. Tako pa sem se sekirala, ker sem čutila, da ima moč, saj sva ji vedno popusitla - oba! (isto je po moje pri tebi) Jaz še bolj kot on, ker pač nisem znala zarenčat nazaj in ker ona mojih ne sploh ni upoštevala, ker je vedela, da je ne bom nadrla. Kako se počutim, ji pa itak ni bilo prav dosti mar. Tega dolgo dolgo nisem skapirala, dokler mi ena ni LETOS (vidiš, kako dolgo je trajalo in še traja, da se popolnoma prepričam, da je tako prav in da imamo pravico bit srečni in če ona ne more bit srečna za nas, je pač to njen problem) napisala, da kaj se vendar toliko sekiram zaradi svoje tašče in kako se ona počuti, saj če bi se ona pol toliko zame, kako se jaz počutim, potem ne bi imeli nobenega problema. Takrat mi je kapnilo in sem se distancirala. Še zdaj sem hvaležna tisti januarčici za te besede! Zato pa je zdaj tako, kot je, če nateguješ elastiko, enkrat poči, še tako prilagodljiva raztegljiva elastika bo enkrat počila. Se vidimo, vendar pa si mi tega v bistvu ne želimo veliko in se temu primerno vidimo precej manj, kot pa če na začetku ne bi težila. KOt si rekla: se ti priskuti, pa čeprav je zdaj kar ok (razen kadar je sama). Zdaj vem, da nima moči, zato se ne sekiram več - vem, da bomo mi živeli tako, kot bomo mi želeli in da se menim in sklepam kompromise okoli tega samo z lubijem in otroki, kar ni prav težko, saj si želimo v gl. istih stvari. Navadila sem se bit kruto iskrena do njega, ker sem ugotovila, da je to boljše - saj prej zve, kako čutim, ker zvedel bo prej ali slej. Boljše, da prej. Tudi ona to ve, zato se je umirila. Še probava, vendar veliiiko manj in veliko manj dramatično. Enostavno ne doživi histeričnega napada vsakič, ko vidi otroke oz. ko gremo domov, uspemo se poslovit kdaj celo v manj kot 1 uri , itd... Se je pa vseeno zadnjič totalno zjokala, ko so meli v Ronjini skupini vrtcu dan babic in dedkov in so bili vabljeni (valjda sem jima povedala in ona je seveda prišla), ampak ko je morala it, se je totalno zjokala . Ja, med vsemi babicami in dedki samo ona . Seveda je potem jokala tudi Ronja, ampak vzgojiteljici seveda nista rekli, da naj pa kar gre z njo (ker ni bilo mišljeno, da grejo potem otroci domov ampak samo da se par ur skup igrajo in ker itak pridem ponju takoj po spanju) in sta povedali Ronji, da bo za kosilo sladoled in se je baje takoj pomirila, za babico pa nista bili tako ziher... Sem jo tisti dan klicala, da bi videla, če je ok, pa da ji povem, da je bila Ronja potem ok in jo vprašam, kako so se imeli, itd... ker vem, da se o tem verjetno ni imela s kom pogovarat, se pa rada. In ona je videla stvari čisto drugače: da ji je bilo hudo, ko je Ronja jokala (čeprav po besedah vzg. ni bila Ronja prva, ki je jokala...) in da je bilo potem tudi njej hudo, ampak da mala ni videla, da ona joka,... Mislim, da ona iskreno vidi stvari drugače kot neobremenjeni opazovalec (v tem primeru vzgojiteljici). Meni se smili. Rada bi ji pomagala, pa ne vem, kako. Edino to vem, da s tem, da bi bili pri njej toliko, kot ona želi, ne bi rešili problema, ker bi potem lahko živeli tam . Težko mi je, ker je fajn ženska, tudi ko se pogovarjava, se strinja z mano, vendar pa je bi morala veliko delat na sebi, da bi lahko to vse tudi sprejela, s čimer se racionalno strinja... Ne vem pa, če je pripravljena it čez vse bolečine, da bi prišla do tja... Zato tebi rečem, da zrihtaj danes, ne poizkušaj zadrževat in se mirit, ker to nima smisla. Ne boš se nehala sekirat samo zato, ker si rečeš, da bi bilo to fajn. Moraš zritat zadeve! Oz. jih mora tvoj dragi. Čimprej, tem bolje! Postavita pravila in se jih držita ne glede na njene solze (saj te izsiljujoče solze se neverjetno hitro posušijo, ko ugotovijo, da niso več dobro orožje;).
|