tintara
|
Pozdravljene! Tulpika, bravo za uvajanje! Super, da je že kar spal tam. Orhideja, čim manj stresno vrvitev v službo, ti želim. PA tudi ostalim, ampak mislim, da si ti prva. Ah, saj si že rutinerka, greš že tretjič po porodniški v službo, sam ne vem če ni vsakič težje . Kakšni 4 urni delovni časi so prav super za začetek, da ne padeš notri kar na polno. Momtobe: vsak dan se težko zadrždiš ali vsak dan dejansko kupiš? Mislim, da je zaenkart še vseeno koliko igrač ima. Je res nepotrebno, da jih ima veliko, ker so slej ko prej rutina, da bi se pa zdaj sekirala, ker si mu že veliko kupila, pa tudi ni potrebno. KAsneje pride to bolj do izraza, ker res otroci, ki imajo preveč, postanejo večinoma vzvišeni nad drugimi, niso jim dobra navadna kolesa, navadne igrače... Saj ti je jasno, kaj hočem. Ne vem, enim to čisto paše, meni ne. Jaz sem ponosna na to, da je ta velikemu pri 7 letih čisti vseeno, če kolo nima prestav, vseeno se vsede gor in zapelje, pa čeprav je kolo staro že 20 in več let. No, ne bom pa rekla, da ni bil zelo vesel novega (s prestavami ). Če te stvar moti, jo boš hitro uredila sama pri sebi, če te ne moti, pa tudi prav. Moja tašča ima prav, ko reče. Vsak po svoje. Taraji: mislim, da je to faza. Če se je prej res lepo sama igrala, potem se bo verjetno tudi še naprej. Trenutno ji pač paše več bližine. Po moje je največja napaka, če je ne bi stisnila in se igrala z njo. Posoda počaka, za kosilo je lahko kaj na hitro... Služba se bliža, čas odhoda od nje tudi... Bodi z njo in bo faza minila hitreje. Vem, da je včasih težko, ko se nonstop držijo za noge, pa rad bi kaj naredil, samo jaz vedno kasneje premislim za nazaj in si mislim, pa zakaj nisem nehala z delom? Otroci res hitro odraščajo in meni je za nešteto trenutkov žal, da jih nisem bolj uživala. samo ko takrat nisi dosti pameten. Pa da ne bo pomote, jokati jih ne pustim, se igram z njimi... Zdaj še enkrat berem, kar sem napisala in se prav grozno bere, kot da nisem nič z njimi. No, ni tako, ampak hočem reči, da kljub vsemu, da se trudim biti z njimi čim več, da jih tolažim, ko jokajo, stiskam... še vedno pridejo trenutki, ko kljub rahlemu sitnarjenju, skušam naredit kaj za gospodinjstvo. Pa mi je kasneje žal. Aja, še nekaj mi je padlo na misel. Kolikor poznam družin, so večinoma prvi otroci tisti, ki rabijo starše za igro tudi kasneje, medtem ko se drugi in naslednji veliko lepše sami zaigrajo. No, pri nas je tako, zagotovo. Ma dosti, čist preveč pametujem.
|