Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.
Več o tem
|
Uporabniki na tej temi: nihče
|
|
Uporabnik  | |
|
 |
RE: Smo res tako povezani.....
22.1.2011 19:56:11
|
|
|
|
ronja
|
Meni resnično ni jasno, zakaj bi nas moralo bit strah mrtvih dobrih ljudi? Dokler so živi, se jih ne bojimo, kaj mislite, da jim smrt naredi nekaj takega, da ratajo totalno grozni? Ne vem, zakaj bi se morala bat... Problem je, če se ti preveč dogaja - kot z vsako stvarjo, od računalniških igric dalje .
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|
|
|
|
| |
RE: Smo res tako povezani.....
22.1.2011 20:10:12
|
|
|
|
picola1
|
Po moje zato, ker nas je strah smrti in potem je vse, kar je povezano z njo in z onstranstvom pač malce grozljivo, strašljivo...
Pa najbrž tut zato, ker vemo, da nad temi stvarmi nimamo kontrole in pač ne vemo, kaj se bo zgodilo...
Drugač pa jst nimam nekih takih zgodbic na zalogi...Mogoče sam kej takega, da se z mami večkrat istočasno pokličeva, včasih celo tako v nulo, da nama telefoni sploh ne zvonijo, ker sva kr naenkrat obe na liniji in pol se sprašujeva:Čak, a si ti mene klicala zdej al jst tebe? Ti, ne vem, men telefon ni nč zvonil, torej sem morala jst tebe. Sam men tut ni nč zvonil...No, očitno sva se poklicale istočasno...
_____________________________
Indijanska prerokba: Šele, ko boste posekali zadnje drevo, zastrupili zadnjo reko, ulovili zadnjo ribo, šele takrat boste spoznali, da denarja ne morete jesti.
|
|
|
|
| |
RE: Smo res tako povezani.....
22.1.2011 20:15:29
|
|
|
|
picola1
|
IZVIRNO SPOROČILO: mamamajča
V četrtek sem mojim soforumašicam oktobrkam prilepila link od te teme, me je cel dan ta zgodba preganjala, in glej.... zvečer so mi spet očeta odpeljali v MB zaradi kapi...
Kako je oče, mamamajča? 
_____________________________
Indijanska prerokba: Šele, ko boste posekali zadnje drevo, zastrupili zadnjo reko, ulovili zadnjo ribo, šele takrat boste spoznali, da denarja ne morete jesti.
|
|
|
|
| |
RE: Smo res tako povezani.....
22.1.2011 20:17:29
|
|
|
|
eva1
|
IZVIRNO SPOROČILO: ronja
Meni resnično ni jasno, zakaj bi nas moralo bit strah mrtvih dobrih ljudi? Dokler so živi, se jih ne bojimo, kaj mislite, da jim smrt naredi nekaj takega, da ratajo totalno grozni? Ne vem, zakaj bi se morala bat... Problem je, če se ti preveč dogaja - kot z vsako stvarjo, od računalniških igric dalje .
Jst se v te stvari sploh nisem spuščala dokler nisem imela bližnjega srečanja..pol sem pa par mesecev ful premlevala vse skupi, zdej ej pa ok..je pa res mal skeri...
|
|
|
|
| |
RE: Smo res tako povezani.....
22.1.2011 20:39:36
|
|
|
|
magda_velepič
|
Jaz tudi verjamem,da je nekaj na tem,ker sem sama doživela marsikaj...preveč pisanja bom pa nekaj od tega vseeno povedala.Ko sem še bila doma v otroških letih me je ponoči zbudil lajež psov pa grem gledat skozi okno nakar pride tudi moja mama ampak še dandanes ne morem verjet kar sve videle in nevem kaj je pomenilo takrat.Polno psov je šlo po cesti lajalo med njimi pa je bila videti kot bela smrt s koso na rami.....vem le to,da se še dandanes bojim psov ko vrag križa.
Pa vedno,ko je umrl kdo v bližini se mi sanjalo,da imam vse gnile zobe,ter mi izpadajo....
Ko smo bili otroci pa sami doma enkrat nenadoma pozvoni nekdo grem gledat nikjer nikogar.Čes čas se zasliši škripanje vrat spet pogledam nič vrata so bila zaklenjena.Potem pa se nenadoma odprejo in zaloputnejo...gledamo nikjer nikogar.Naslednji dan pa umrla soseda,ki je zelo rada prišla k nam.Sem sedela poleg nje,ko je umirala iz nje so šle same pene,kot,da se davi.Potem pa me poslali v temi s kolesom v sosednjo vas po črno obleko,ko je ena šivala takrat doma.Pa ne morem verjet,da sem srečala sosedo v temi in jo vprašala kam gre ona pa nič samo dalje...nevem,če bi se mi to zgodilo danes bi me ziher kap takrat pa nevem zakaj me ni bilo strah.
Pa mama rekla,da je bila v štali,ko je mimo nje šel baje njen ata moj dedek,ki ga seveda ni bilo tam ampak je umrl naslednji dan...
_____________________________
Največja tragedija ni vreščeč hrup slabih ljudi temveč grozna tišina 'dobrih'.
|
|
|
|
| |
RE: Smo res tako povezani.....
22.1.2011 21:36:11
|
|
|
|
picola1
|
IZVIRNO SPOROČILO: magda_velepič
med njimi pa je bila videti kot bela smrt s koso na rami.....
Joj, zdej si me spomnila, da sem enkrat šla tečt, ko sem še živela doma...in grem proti vaškemu pokopališču in ko sem se približevala, sem ob škarpi videla smrt s kapuco na glavi in koso v roki...upočasnim tek, gledam, gledam...mislim, da se mi sanja al pa da jst narobe vidim...sam pol si nisem upala še bližje, da bi videla, če je res to, kar mislim, da je in sem jo raje ucvrla nazaj proti domu...Še danes ne vem al je blo res al sem jst kej drugega videla pa so moji možgani to v neko drugo sliko prevedli...
_____________________________
Indijanska prerokba: Šele, ko boste posekali zadnje drevo, zastrupili zadnjo reko, ulovili zadnjo ribo, šele takrat boste spoznali, da denarja ne morete jesti.
|
|
|
|
| |
RE: Smo res tako povezani.....
22.1.2011 21:39:34
|
|
|
|
liliana
|
Še danes ne vem al je blo res al sem jst kej drugega videla pa so moji možgani to v neko drugo sliko prevedli...
Po moje so ti možgani preveč delali.....kaj vse sem že jaz videla ponoči, še posebno po kakih bolj temačnih sanjah ......vendar, kot sem prižgala luč sem videla, da sem videla zgolj določene obrise in odseve povsem realnih predmetov v sobi, kar pa so si moji možgani čisto drugače razlagali.......
|
|
|
|
| |
RE: Smo res tako povezani.....
22.1.2011 22:00:36
|
|
|
|
mamamajča
|
IZVIRNO SPOROČILO: picola1
Kako je oče, mamamajča?
Ne vem še čisto točno, grem šele v pon. tja.
Prvič je mel hude poškodbe možgan zaradi kapi in hkratne zastrupitve s CO, od takrat ne govori, pisat se uči ipd., zdaj mu je pa noge. Sicer vse čuti in jih bojda malo premika, tak da verjamem, da bo še hodil, bo pa rabil čas verjetno.
Malo je premlad za to.
|
|
|
|
| |
RE: Smo res tako povezani.....
23.1.2011 11:21:07
|
|
|
|
katipi
|
Maja bo tri leta odkar mojega očeta ni več. Ko se spomnim nanj, mi je še vedno hudo. 
Pred nekaj meseci sem se sama peljala v avtu in med vožnjo razmišljala o njem. V joku sem naglas vprašala: "Kje si?" Naenkrat me je prešinilo, da moram prižgati radio. Ko sem pritisnila na gumb sem zaslišala verz: ...right beside you, I am right beside you....
Zdaj vem, da je vedno v bližini...
|
|
|
|
| |
RE: Smo res tako povezani.....
23.1.2011 12:01:10
|
|
|
|
Serendipity
|
IZVIRNO SPOROČILO: Felicita
men se tudi dogajajo take zadeve, ampak najbolj se pa ponavlja to, da ko zazvoni telefon/prileti sms točno vem, kdaj so na drugi strani slabe novice, ne glede na osebo, ki jih sporoča.
Jap, pri meni enako. Vedela sem za obe starejši sosedi (kot otrok sem bila zelo navezana na njiju), za ''staro ''teta (ki mi je bila kot babica), za tasta in za obe babici. Prav udari vame ta občutek zle slutnje, da me je kar strah dvigniti telefon ali odpreti vrata.
Je pa po očetovi strani kar nekaj takih, ki vedo vnaprej kaj se bo zgodilo. Tudi oče dostikrat. Včasih prav vztraja pri nekaterih stvareh, pa niti sam ne ve zakaj. In nazadnje ima prav. Njegov brat je npr vedel, da bo umrl. Poklical je vse brate (živijo vsak na svojem koncu SLO) in se poslovil od njih. Nekaj dni kasneje je umrl v prometni nesreči.
Doma imamo eno veliko, staro sliko, ki jo je mama dobila od očeta. Visi na hodniku, takoj ko odpreš vrata se zazreš v njo. Pač nek verski motiv ženske, ki moli in gleda v nebo. Sem bila sama doma in sem se zunaj igrala s psom (to je bilo kakšno deset_letje nazaj). Greva v stanovanje in samo naenkrat pes obstane kot vkopan. Dlaka na hrbtu se mu je nabrala in renčal je, da se mu je penilo in začel je močno lajati v sliko, med laježem se je kar v ritemsko pomikal nazaj in ni nehal, dokler nisem zaprla vrat in ga potegnila vstran od tam. Valda, nisem upala več v hišo in sva ostala zunaj. In vmes je vedno zarenčal kadar je šel mimo vrat. Kaj je bilo in zakaj ne vem. In mogoče niti ne želim vedeti. Od takrat naprej ni bilo več nobene take reakcije, mene je pa vedno zmrazilo, ko sem ponoči šla mimo tiste slike. Je pa tudi zanimivo, da smo se včasih tam slikali (npr za kak rd ali podobno) in če gledaš tiste slike je na večini čudna sveloba ali meglena slika prav s strani od koder visi slika...
< Sporočilo je popravil Serendipity -- 23.1.2011 12:03:00 >
|
|
|
|
| |
RE: Smo res tako povezani.....
23.1.2011 18:16:47
|
|
|
|
mika
|
IZVIRNO SPOROČILO: ronja
Meni resnično ni jasno, zakaj bi nas moralo bit strah mrtvih dobrih ljudi? Dokler so živi, se jih ne bojimo, kaj mislite, da jim smrt naredi nekaj takega, da ratajo totalno grozni? Ne vem, zakaj bi se morala bat...
Na to sem jaz pomislila, ko nas je prišla obiskat dedkova sestrična preden je umrla. Ob vsem kar se je tisti trenutek začelo dogajat (sem že pisala o tem tukaj, pa ne bi rada spet kjut Miške prestrašila ) sem vedela, da je umrla. Za trenutek me je postalo strah in sem se vprašala zakaj? Zakaj bi me bilo strah ženske, ki mi je zelo veliko pomenila, sploh v otroštvu in ona je mene imela zelo rada. Strah je izginil. Sem pa zmolila vse kar sem znala, da bi čimlažje prišla ''gor''.
Zjutraj smo pa izvedeli, da je umrla. Veliko mi je pomenilo, da se je prišla poslovit.
< Sporočilo je popravil mika -- 23.1.2011 18:18:10 >
|
|
|
|
| |
RE: Smo res tako povezani.....
23.1.2011 18:20:05
|
|
|
|
mika
|
IZVIRNO SPOROČILO: katipi
Maja bo tri leta odkar mojega očeta ni več. Ko se spomnim nanj, mi je še vedno hudo.
Pred nekaj meseci sem se sama peljala v avtu in med vožnjo razmišljala o njem. V joku sem naglas vprašala: "Kje si?" Naenkrat me je prešinilo, da moram prižgati radio. Ko sem pritisnila na gumb sem zaslišala verz: ...right beside you, I am right beside you....
Zdaj vem, da je vedno v bližini...
Katipi žal mi je za tvojega očeta. Pa si zdaj pomirjena?
|
|
|
|
| |
RE: Smo res tako povezani.....
23.1.2011 18:46:32
|
|
|
|
*miska.mcc*
|
IZVIRNO SPOROČILO: mika
IZVIRNO SPOROČILO: ronja
Meni resnično ni jasno, zakaj bi nas moralo bit strah mrtvih dobrih ljudi? Dokler so živi, se jih ne bojimo, kaj mislite, da jim smrt naredi nekaj takega, da ratajo totalno grozni? Ne vem, zakaj bi se morala bat...
Na to sem jaz pomislila, ko nas je prišla obiskat dedkova sestrična preden je umrla. Ob vsem kar se je tisti trenutek začelo dogajat (sem že pisala o tem tukaj, pa ne bi rada spet kjut Miške prestrašila ) sem vedela, da je umrla. Za trenutek me je postalo strah in sem se vprašala zakaj? Zakaj bi me bilo strah ženske, ki mi je zelo veliko pomenila, sploh v otroštvu in ona je mene imela zelo rada. Strah je izginil. Sem pa zmolila vse kar sem znala, da bi čimlažje prišla ''gor''.
Zjutraj smo pa izvedeli, da je umrla. Veliko mi je pomenilo, da se je prišla poslovit.
tnx!
kar pisi. imam itak lubita doma. pa še odkar sem nekako tole našo Spukico sprejela med nas, me ni vec taka groza.
itak se odkar sem malenkost bolj pozorna pri nas sprehajajo duhci. ampak nam nic nočejo ocitno.
mal poropotajo, kaj premaknejo, kaj ugasnejo ali prizgejo.... samo mi ni take panike vec
edin na sence, obrise in silhuete se še nisem privadila. mi grejo blazno na zivce!
< Sporočilo je popravil *miska.mcc* -- 23.1.2011 18:48:29 >
_____________________________
******************************************************
....v glavnem.....komaj čakam poletje!!!!!!
*****************************************************
|
|
|
|
Razpoloženje v času nosečnosti.
Admin
Ste med nosečnostjo imeli nenadne spremembe razpoloženja?
Natisni
Včasih je še težko...
