|
NatašaC -> RE: Avgustovke 2010 (30.1.2010 18:51:41)
|
Pozdravček vsem!
Vas sploh nimam časa brat, kaj šele pisat. Smo imeli v petek ocenjevalno konferenco in pred tem je treba še en kup poročil izpolnit. Da o vsem ostalem, kar bi še morala naredit za službo, niti ne govorim. Ma bo že. Sem prvo leto zaposlena in sem na šoli začela spreminjat vzdušje, ker je prvič po dolgem času ful graj in opominov - in to večina zaradi mene. :)
Ma pustmo to, zdaj je vikend.
Ste klepetale o spanju - ma pri nas je to bolj slabo. Ko se je rodil manjši, je večji, ki je prej večinoma spal pri nama, ker se je ponoči v svoji posteljici zbujal in jokal, dobil svojo posteljo, ki smo jo postavili zraven najine zakonske. Tam naj bi naprej spal. Pa ni šlo kdo ve kaj. Sva ga ponavadi kar pustila, da je zaspal pri nama, potem pa preselila v njegovo. Potem spi do jutra tam. Včasih pa sredi noči tudi nazaj prileze. Mlajši je spal veliko časa v svoji posteljici, potem se mi je pa zbujal, ko sem ga dajala vanjo - ker se mi stranica ne pomika dol in sem ga odlagala precej globoko. Pa sem ga začela dajat spat v bratovo postleljo - vsak spi na enem koncu. A ne gre. Tako oba zaspita pri nama, potem ju - če se nama da, premakneva v njuno posteljo, včasih tam spita celo noč, včasih prideta ponoči nazaj. Tako da največkrat spimo štirje v zakonski postelji, zraven pa sameva njuna postelja (90×200cm). V sobi imamo še otroško posteljico, ki jo bo začel uporabljati dojenček, sam kako bomo pa izvedli spanje, da bom jaz lahko dojila leže, pa ne vem. :) Prva dva sem dolgo dojila, pa mi je najbolj udobno leže, tako da sta potem zaspala pri meni. Prvega sem dojila do 13 meseca, drugega do 24. Potem sta se pa tako navadila, da se stiskata k meni, ko zaspita. Bomo že. Saj se bosta fanta navadila, da bo treba počasi tudi v svojo posteljo iti spat. Bomo imeli kak razgovor, ko izvesta, da dobimo dojenčka. Zaenkrat še nič kaj ne razglašamo nikomur. Ve le par mojih kolegic. Je še dovolj časa za to.
Mi se tako radi crkljamo, pa očku je všeč, če spita pri nama. In potem ne težim. Se bosta že odvadila. Svoje sobice pa nimata, ker nimamo prostora. Delamo mansardno stanovanje, zaenkrat pa imamo samo svojo kuhinjo in kopalnico v pritličju, spalnica pa je na žalost v nadstropju od moževih staršev. :( Tako da hodimo vsak večer - oz se bolj prenašamo, ker velikokrat zaspita kar na kavču v kuhinjji, po stopnicah. Upam, da se še pred odhodom v šolo starejšega vseeno uspe preselit. Zdaj smo pri ometih. Počasi se premika, moj dela večinoma vse sam z nekaj delavci, ker trenutno ne morejo drugega delati zaradi slabega vremena. Ko pa pride pomlad, bo pa spet vse stalo, ker bo na terenu dovolj dela, pa tudi denarja bo treba spet kaj nabrati.
tinky, meni je bilo pa pri obeh fantkih slabo, zdaj pa sploh vem ne, da sem noseča - upam, da to pomeni, da bo punčka. Čeprav vem, da je to odvisno od nosečnosti do nosečnosti. Ravno danes zjutraj sem mojemu rekla, da nimam občutka, da sem noseča. Me je potem po dolgem času mal špikalo v trebuhu. Drgač pa tokrat res ne vem za nič.
Glede teže sem jst nekje na isti kot pred nosečnostjo, upam, da tako še dolgo ostane, ker sem pri prvih dveh dobila kile gor, dol pa nočejo it. Bo treba spremenit stil življenja. Sam nikol časa ne najdem. Se tolažim, da je to zadnja nosečnost in da bo potem res treba nekaj spremenit.
žabica 13 - jaz sem v prvi nosečnosti hodila na tistih 10 terapij, ki ti pripadajo - sem bila takrat še vsak dan v lj. Zležeš v neko vrečo, iz katere potem izsesavajo zrak - ala vakum in to baje pomaga za lažji porod pa ne vem točno kaj, no, pri meni ni delovalo, ker se nisem odpirala in sem pristala na cr. Poteka pa to v leseni hišici ob stari porodnišnici - tam kjer tudi plačaš za prisotnost očeta ob porodu.
|
|
|
|