Jessy
|
Moja izkušnja s CR je precej drugačna od Rožčine. Verjetno tudi zaradi druge oblike anestezije. Jaz sem dobila spinalni blok. - Po dolgem šivanju me odpeljejo na intenzivno in na poti do tja, mi možek prinese našo štručko, da sem jo stisnila k sebi za nekaj sekund, nato smo se poslovili.
- Po prihodu na intenzivno sem pisala SMS-je in imela občutek, da pa nisem čisto prisebna v glavi, ampak sile ni bilo.
- Po cca 3. urah prošenj sem končno dobila štručko, da sem jo pristavila.
- Zaradi oblike anestezije nisem smela stopiti na noge celih 24 ur, zato dobiš tudi kater, ki je več kot dobrodošel. Vmes so mi prek infuzije dajali kup nekih injekcij proti bolečinam, pa za krčenje maternice in ne vem več kaj še vse. V glavnem, popolnoma nobene, nobene bolečine. Nog pa nisem čutila od 8h zjutraj, ko sem dobila anestezijo, pa tja do 16. ure.
- Po točno 24-ih urah me odklopijo z infuzije, v želodcu full kruli, lakote pa nobene.
- Naslednji dan so me zaradi gužve ob 14h pričeli prestavljat na navaden oddelek, s tem, da sem mislila, kako se bom lahko sama prestavila na drugo posteljo, ki so jo pripeljali k tej na intenzivni, pa so babce vztrajale, da mi bodo pomagale. Še sreča, saj me noge niti približno še niso držale pokonci.
- Na oddelku imam našo štruco končno skoraj ves čas pri sebi. Težave nastopijo pri usedanju na posteljo. Pokazali so mi, kako se to pravilno dela, da tudi manj boli, kajti mene je bolelo samo pri tem manevru, če pa sem ležala, pa bolečine ni bilo. V glavnem, če sem hotela dobiti štruco ali jo dati v posteljico, sem se pošteno namučila in večkrat prosila tudi za pomoč. Sem pa tja sta mi priskočili na pomoč tudi cimri.
- Stalno sem imela na razpolago kup zdravil proti bolečinam, od lekadola do tramala. Jaz sem v vseh dneh vzela le 1 lekadol in še to šele 3. dan, ko me je bolj bolelo kot prejšnja dva dneva, pa še to takrat, ko sem stopila na noge.
- Po dveh dneh in pol sprosim, da mi odstranijo kateter, saj sem si že močno želela pod tuš, kajti v tisti julijski vročini in dvodnevnemu močnemu potenju, sem ga bila še kako potrebna. Seveda sestre niso vedele za moje namene in so me res osvobodile tiste vrečke.
- Po nekajkratnih obiskih WC-ja in potrditvi, da sem dovolj fizično močna, da se varno stuširam, sem to tudi storila. Sem si še lase umila in jih potem poslušala, da se bom prehladila, saj sem si jih sušila naravno, saj fena nisem imela. Itak je bilo pa veliko čez 30°C, tako da me prehlad sploh ni skrbel.
- V šestih dneh, kar sem bila v porodnišnici, me je bolelo samo pri usedanju na posteljo z ležečega položaja, pri prvih parih korakih pa me je res žgalo po rani, ampak je potem bolečina ponehala in bila znosna. Zelo komot sem sedela po turško, kar sem izkoristila za dojenje. Ta položaj sta mi zavidali cimri, ki ga nista bili zmožni zaradi šivov spodaj. Ko sem šla šesti dan domov, sem se komot oblekla in tudi hodila, pa tudi po stopnicah šla brez vseh težav in bolečin, v avto sem se komot usedla....Skratka, nobene hude bolečine. Najhuje mi je bilo nekje tretji dan, potem pa vsak dan precejšnje izboljšanje.
- Naslednjih 14 dni me je bolelo v predelu rane le, ko sem se pobirala s postelje v sedeč položaj.
- Aha...ne smem pozabiti, da sem ene parkrat zakašljala, ali celo kihnila, kaj pa vem, kaj točno sem storila. No, to je bilo pa res kruto, no...bolelo za umret. K sreči samo par sekund, ampak noro boleče in sem upala, da tega (kašljala, kihala) ne bom več počela.
- Do prvega pregleda je bolečina v celoti izginila, sem se pa precej pazila in smo hodili na zelo kratke sprehode, cca 1 km hoje ali pa še manj. Sem raje prakticirala sedenje v parku pred hišo.
- Šive sem imela take, da so se sami razgradili, kar je bilo super, je pa srbelo, ko se je celilo.
- Zelo hecno je, ker predel okrog rane nisem čutila cca 1 leto.
Mislim, da nisem ničesar pozabila.
_____________________________
http://www.mojalbum.com/taia/moje-torte
|