IZVIRNO SPOROČILO: metaa

Skupaj sva bila 11 let, dva majhna otroka. Nima me več rad, ne mara me, na živce mu grem (to je dejansko rekel). Meni je to ful šok. Danes se je odselil. Ne želi reševat, čeprav sem jaz prepričana, da je pač kriza, ker sva se oddaljila in da bi lahko vse rešila, če bi on hotel. Pa noče, je zelo prepričan. Če kaj preveč rečem okoli tega, da bi bilo fajn, da bi se mu zdelo vredno se trudit oziroma ga prosim, naj razmisli, naj ne razbije družine, postane še celo žaljiv. To se vleče že dobri 2 leti- takrat je bilo isto - me nima več rad, nato je po 4 mesecih želel probat in je bilo z mojega vidika vse ok, od poletja pa spet ista pesem. Druge kao nima (niti je takrat med pavzo ni imel). Je torej dokončno -ločila se bova. Jaz pa ne morem dojeti, nočem sprejeti, pozabiti vsega, kar sva imela. Podrlo se mi je vse, v kar sem verjela, vse, kar se mi v življenju zdi vredno. Družine ne bo nikoli več. Vsak take ne. Tudi otroka sta nanj zelo zelo navezana in tudi zato me boli, ker še jaz ne vem, kako bom preživela in kako tako zrušena pomagat njima, ki še ne razumeta povsem? Zanima me, kako preživeti, ker je edino, kar občutim neznosna bolečina. Kako začeti sestavljati življenje, pozabiti vse, nehati ljubiti? Kako lahko nekdo kar tako oddide iz zakona, ne da bi se mu orosilo oko? Čisto sem zrušena, saj vem, da ima dva sončka, ki me potrebujeta, pa vendarle se ne znam sestavit. Naredila bi vse, da bi le nehalo boleti, ker ga tako močno ljubim.