mojsonček
|
IZVIRNO SPOROČILO: manna Pozdravljene no, bili smo v posvetovalnici in naše mere so 70cm in 7320g, pod številko 20. Ja, prav ste prebrale. Kaj naj rečem, eden pač mora biti najmanjši. Moram pa rečt da so se mi kar orosile oči ko sem vidla kako lahka je Manca..ne morem se nehat sekirat. No, sej enkrat proti popoldnevu sem se že pomirila. In dobile sva napotnico za fizioterapijo. Sem pediatrinji sama rekla da bi kar rada šla, da bom bolj pomirjena. Drugač je pa P rekla, da je Manca res malo "wobbly" al kako naj rečem, menda bo lahko gimnastičarka ko bo velika. Ker mišični tonus ima, samo vseeno kar spolzi ko jo primeš... Njen psihosocialni kontakt je pa menda super in zna že celo vrsto stvari; "živjo", "buc", tata, mama (ko ji kaj ne paše), ve kje je lučka, pa če jo vprašaš "a greš k meni?" dvigne rokice, danes pa sem celo opazila da kaže s kazalčkom na stvari, ko jo nekaj zanima. Skratka, samo fizično je v zaostanku. Drugače pa smo se nehali dojit, P je napisala v kartoteko konec dojenja pri 8,5 mesecih. Kaj mate to neko debato o čeveljčkih? Jaz bi tudi! bačko, joj pestra noč! Take pa si res ne želim! Dobro, da se je vse v redu izteklo! A na kavi so se vam pa kar julijke priklople! Aja, glede šopingiranja cel dan po LJ - a vam tamalčki nič ne skačejo po vozičku? Pridno čičajo cel popoldan? Pridni! No, naša en čas že zdrži, ampak pozno popoldne bi pa ziher ratala sitkana, potem bi imeli pa še celo pot do doma (najmanj eno uro) cvilkota v avtu... uf... pol sm jst sam tiho lahko, k ma tamala 8,5 kg pa čeprav je starejša... a kri ji je P kej gledala? fino, da si si izborila napotnico za FT... če nč druzga boš pomirjena, da je s pupo vse ok... in po vsem zgoraj napisanem čist lepo napreduje... itak bo manekenka čevljčke pejt gledat na tole stran... jst sem se v nekaj parov zaljubila glede sedenja v vozičku... na srečanju naša niti sekunde ni bla v vozičku... se je čist preveč dogajal... pol med šopingom je mal pančkala, na poti domov pa itak tečkala do doma pa sami sva bli v avtu... sem jo celo pot domov morala držat za roko pa smo tut to preživel... nekako se mora navadit, da je treba bit v stolčku pripet...
_____________________________
Moja sreča sta moja sončka...
|